K mizi /sedel sem z novinarko in prijateljico/ je prišel nenadoma moški, ki je moj bežni znanec. Čestital mi je za objave o dogajanju v športnem parku Zarica. Kar tako, sam od sebe...Bil sem vesel, da ima moje pisanje odmev, odziv. Kritika je ena plat, pohvala druga - hodita z roko v roki v novinarjevem življenju.

To je bilo na isti dan, ko sem edini novinar in v edinem mediju objavil novico, ki bi bila nekoč "prva liga": Aleksandar Mićić - novi urednik Dnevnika. Napoved drži 100odstotno danes....

"Kolofon" Dnevnika pove vse. Kdo vlada. Kdo obvladuje. Kdo odloča. Podatek, ki je dodatno zanimiv: naklada časopisa je pod 9000 ...In še nekaj je zančilno: po dolgih, dolgih letih je Miran Lesjak "odletel" s stolčka, ki ga je pri Bojanu Petanu grel dolga leta! In sem se spomnil na leto 2018...

Ne prvič ampak zadnjič sem od Mirana Lesjaka prejel grožnjo, da me bo vrgel iz službe: jasno in argumentirano in...Ko se je izkazala ovadba politika in "purša" Alenke Bratušek Jerneja Pavliča za brezpredmetno (odločitev tožilstva....), sem mu poslal sporočilo. Ni se zmogel opravičiti, da me je obsodil in obtožil in ...

Priznam oseben odnos: med vsemi šefi od 1981 dalje je bil on edini, ki ga osebno nisem cenil. Zame je bil (seveda ne edini...) plod medijskega incesta med politiko in kapitalom. Kot osebnost je zame imel karizmo telečjega metlaja o katerem sem se učil v šoli. Toda: njegovo vodenje in urejanje Dnevnika sem kot podrejeni spoštoval in vse upošteval. In to je bilo: "pranje glave" v njegovi pisarni in grožnje z odpovedjo (po kakih 35 letih novinarstva....)! Seveda sem po njegovi zaslugi in pomoči njegove oprode v krilu, ki je - referenca ob prihodu "v Slovenijo pirnesla aerobiko" veljal za nesposobnega. Nisem se niti skušal braniti, ker sem svoje napake bil sposoben nositi in jih priznati. Vse ostalo pa je samo medsebojno izkazovanje, kako malo sva s osimenjakom cenila drug drugega. Zdaj je pristal kjer mu je mesto določil gospodar.

Po tej logiki bi moral biti danes vesel. Ker urejam in pišem medij, ki kljub omejitvam vseh vrst, neprestano raste kar se branosti tiče. Tudi zato, ker mi v lokalu kdo pristopi k mizi in mi čestita in ....Morda tudi zato, ker sem vedno mislil o takih kot je bil moj lisjaški šef: ubogati moram, kave pa s teboj ne bi pil...Pa sem jo enkrat tudi moral, ko me je v Kranju v lokalu odkrito obtožil nečastnih stvari in obenem mirno dovolil, da sem plačal njegovo pico, ki jo je pojedel pred mano...Zame je bil in ostal živ dokaz, da šef ni nujno tudi človek ali Človek. Pa kaj: požvižgal se je na to kot se jaz na njegovo vladavino, ki ima posledico.

Zato danes nisem vesel, ker se posledica glasi 8 835. Toliko izvodov so natisnili na dan, ko je "odletel" odgovorni urednik, ki se je seveda do danes pod vse to podpisal. Pa ne pišem o krivdi, še manj jo obešam /samo/ nanj. Trma, lokalni spletnik, je danes precej bolj brana v Kranju kot časopis, ki sem ga sam pisal skoraj štiri desetletja - to pa odgovorno trdim! Dnevnik mojega časa in Dnevnik danes? Neprimerljivo - a nekaj je gotovo: pod Miranom Lesjakom je padel najnižje kar se tiče naklade....

Zakaj me to še vedno "dregne v živec"? Zato...

Preden sem se 1.aprila 1981 zaposlil, sem bil štipendist in še prej raznašalec Dnevnika. Potem sem ga pisal do 31,maja 2019 (vmes sem se šel še vojake...) - odpoved pa sem simbolično poslal 1.4.2019! Dnevnik mi je dal ogromno - novinarski poklic in izkušnje v njem, neverjeten niz doživetij in tudi spodobno plačo in še izplačan lastniški delež, ko ga je od nas, zaposlenih, kupil bogataš in sedanji lastnik. Tega ne bom nikdar pozabil, bila so čudobita leta s čudovitimi ljudmi. Sedaj "odvrženi" sluga kapitala ipd. je odigral tu zame res epizodno vlogo, a to je moje občutje. Zato pa se toliko raje kdaj pa kdaj srečam s "starimi Dnevnikovci" in zato mi seveda ni vseeno, ko vidim umiranje časopisa. Da smo vsi le sopotniki Dnevnika, je jasno. Da pa številke o tiskanih izvodih kažejo še vse kaj drugega, je tudi na dlani.

Zato seveda kljub "brci" lisjaškemu šefu nimam občutka zadovoljstva ali zmagoslavja. Čeprav nesposobni novinar pišem še zdaj in so objave Trme res brane, to ne zdrži nobene primerjave s časopisom, ki pač drvi kamro drvi še marsikak časopis. Tisti, ki ga je vodil do danes, tega ni preprečil in to je tudi dejstvo. Zame pa še dober občutek, da se mu je zgodilo tisto kar je rad uprizarjal drugim kot nesporni šef šefov ipd.

Miran Šubic bom vedno Dnevnikovec!

ps

Ko sem danes iskal izvod Dnevnika (priznam: že dolgo ga ne berem več....) po Kranju, sem ga komaj uspel kupiti...Tudi to pove veliko, mar ne?