Ko zagledam na malem ekranu znan obraz z malo brade, mi kompleks manjvrednosti udari na dan do bolečine. Zakaj mene ne vabijo oziroma - povabijo? Vsaj enkrat, lepo prosim. Zlobnež bi mi odvrnil: samo nad meter pa sedemdeset so dobrodošli...No, pa saj On (večno vabljeni, da razlaga in predava...) tudi ni ravno....pa kaj bi tisto: preprosto so me izobčili brez, da bi to sploh vedeli.

Pa je prišel On razlagat ponovno senčne in svetle plati "natelevizijo". Ja, zakaj? Ker je žena tik pod šefom vlade, najboljša sodelavka pa ob njej ali pa celo nad šefom vlade? Kriterij kjer se osramočen samo umaknem in utihnem (kar je res težko).

Problem imam, da imam toliko povedati. Ali "za povedati" kot bi rekla večina, ki prihaja v katedralo resnice, ki je vedno nekam nagnjena. V glavnem na levo, ker jo spodkopavajo desni - a tudi na desno se je že nagnila, krepko. In tam te obsvetijo luči, napudrajo te in že si pri meni in pri vseh, ki to še gledajo - doma.

Ste ugotovili, kdo so vabljeni "natelevizijo"? Jaz sem. Sami naši ali njihovi. Ker bi se naša Slovenija ustavila, če bi ne bilo Toneta Vogrinca....pa tistega nosljajočega pevca iz Maribora.....pa še kar je takih! In lepo gostujejo eden drugemu v oddajah, je poceni - to je tudi argument, ker stanujejo itak v prestolnici in ni potnih stroškov. Pri novinarjih je podobno, le tisto o levih in desnih je treba vedeti: če bo pogovor vodil Jože, bodo udrihali po levih, če bo besedičil....in tako naprej do onemoglosti.

Priznam pa eno laž: v mladih letih - norost je mladost in obratno - sem bil pa kar nekajkrat "nateleviziji", da o radijskem valovanju ne pišem. Kaj torej še hočem? Poznam tisto hišo od znotraj in mnogo ljudi je še tam tudi iz mojih časov. Pa je pot da bi bil "nateleviziji" preprosta: pokličem tega, grem na kavo z onim in bo šlo? Nisem gotov v to, a uživamob večno in vedno enih in istih "facah". Posebej navdušen pa sem, ko tam zagledam npr. lisjaškega urednika, ki me je cenzuriral pa zna tako lepo govoriti o novinarstvu! Ali pa, ko pride tisti, ki se ga je prijel vzdevek "virman" - takrat pridejo na vrsto tudi leteči sloni ali vsaj slonice.

Nič, bo treba delat. Da bi se potegnil čez tisto mejo višine, bo težka. Da bi bil všeč pravim, bo še težje. In zato me ni na malem ekranu. Pa bi šel gor lažje kot Dončić pa je on stalno tam, jaz nikoli....

Miran Šubic, izobčenec, ki upa - prosto po nekdanjem predsedniku države - da pride čas za malega človeka.