Dedka Lojzeta imam v spominu, a do šestega leta sem živel v gorski vasi Davči pri drugi babici. Bila je to partizanska domačija, njenega moža in mojega drugega dedka pa so mobilizirali leta 1945 in kmalu je padel kot partizan. Ostalo je šest otrok. Po dedku Lojzetu sem podedoval postavo in (upam si trditi) vedrino pri spopadu z vsakdanom. Ko smo bili šolarji na takrat obvezni ekskurziji v nekdanjih okupatorjevih zaporih, sem bil glavni, ker sem v eni od celic lahko pokazala, kaj je moj dedek (doma smo bili na Primskovem...) spraskal v omet stene....Nekaj časa je bil zaprt kot podpornik OF....

Dandanašnji mi skoraj sosed Branko Grims (spomnim se ga, kako je nekako v tem letnem času družinsko romal k "šmarnicam" v farno cerkev, mi smo pa nabijali žogo na bližnji zelenici...) in njegovi skušajo pojasniti, kako je dejansko bilo. Pomagajo jim "zgodovinarji" nove dobe kot je Lojze Dežman. Pa so stvari bolj preproste za nas, ki nismo politiki, zgodovinarji in smo sposobni zgodovinske in časovne distance: za kapo je šlo. Če si dal na glavo belogardistično, si bil Hitlerjev pomagač in si lahko (dokaj...) sproščeno paradiral po vaseh in mestih okupirane dežele. Če si dal gor kapo z rdečo zvezdo, si se skrival "v goši" in preganjal "ta bele" in Švabe in prisegal na Tita (in Stalina, da ne pozabim). Potem so eni zmagali in so se znesli nad poraženimi (kot po vsej Evropi ipd.), drugi so zbežali, bili pobiti. Čas med vojno je bil poln zločinov, ni jih manjkalo po vojni - partizani in belogardisti so jih zakrivili. S pomembno razliko: svet, Evropa je bil za partizane, ne za okupatorje in njih sluge. Zato so zgodovino pisali tisti z zvezdo na kapah. Potem je bilo treba 1991 namesto Jugoslavije narediti Slovenijo. Zopet so eni bili na frontni črti, drugi pa ne. In zopet so zmagovalci pisali zgodovino in si vzeli lep del, če ne kar vseh, zaslug.

Kakor 1941 moja dedka, sem bil 1991 na pravi strani. Nobenih zaslug nimam, še manj si jih lastim. Imam pa spomin in sposobnost presoje. Zato praznujem Dan upora proti okupatorju in si upam vzeti v roke zastavo partizanske udarne Prešernove brigade. Zato so zame izdajalci izdajalci, zmagovalci zmagovalci. Dobri ljudje - in to je pomembno dejstvo - pa so bili in bodo vedno med obojimi. Ker se človeške vrednote ne spreminjajo s tem, ali si na oblasti, ali ne. Zato je početje "janšizma" in njegovega pisanja nove zgodovine tako neuspešno. Ne, daleč od tega, da bi bilo treba kot v času bivše države vzeti vse partizansko za suho zlato. Ne, daleč od tega, da je treba boje naših dedkov prenašati na nove generacije.

A sposobnost ločiti okupatorja od osvoboditelja je tista, ki nas loči od izdajalcev lastnega naroda. Tako je, tako je bilo in tako bo. Živel Dan upora proti okupatorju. Res je (malo zlobno) letos praznik že od nedelje sem....

Miran Šubic, vnuk partizana in aktivista OF

ps

V tem duhu sem vzgajal svoja otroka. Zato sta "morala" vedeti (vem,da sta mi oprostila...), kaj piše na spomeniku padlim partizanom v Davči in sam to znam od nekdaj na pamet "ob polnoči" če je treba:

"ČAST JUNAKOM, KI TU SPIJO MED VRHOVI IN GOZDOVI

BRATJE V BOJU, BRATJE V SMRTI - KAKOR ISTE MATERE SINOVI"