Leta 2013, aprila, je neznani napadalec (policija ni nikoli odkrila nič) skušal zažgati našo družinsko hišo. Če ne bi bilo naše Kale, bi verjetno vse zgorelo. Priklicala je mene, jaz policijo in gasilce in rešili so nas.
Smo v letu 2014, napad se je tokrat zgodil v Brežicah, napaden je bil sodnik, predsednik sodišča. Takole so se odzvali v sodniškem društvu in vrhovnem sodišču.
In Društvo novinarjev Slovenije katerega član sem bil 30 let?
1.
DNS je ostalo tiho. Nihče me niti poklical ni, vprašal karkoli. Oni so "novinarji za novinarje"?
2.
Takoj sem izstopil iz društva in to pojasnil. So obžalovali svoj molk? Ne, niti malo. Bili so tiho in so še danes o tej umazani zgodbi kjer so bili od nekdaj eni novinarji pravi, drugi pa nevredni sočutja, če že drugega ne.
3.
Če za požig 2024 še obstaja trohica dvoma o motivu napadalca, v mojem primeru tega ni bilo. Dokaze sem posredoval policiji, ki v 11 letih ni odkrila nikogar in nič....
Tega ne pišem, da bi se komu smilil. Še manj, da bi koga česa obtoževal. Je pa treba zabeležiti, da se kakšen ceh ustrezno odzove, drugi pa se ne odzove. SRAM ME JE VSAKE MINUTE, KO SEM BIL ČLAN TE ZDRUŽBE, KI ŠE DANES SKUŠA PRESOJATI O MENI, KO SE ME LOTIJO POLITIKI. NJIHOVA STALIŠČA IN PRESOJE IN ŠE KAJ SO ZAME ZAVRŽNI IN NEČASTNI DOKAZI, KAKO SEM 30 LET BIL ČLNA ZDRUŽBE, KI ME NI VREDNA.
Preživel sem tudi to. A ne pozabil!
Miran Šubic, novinar in žrtev enega najbolj hudih napadov na novinarje od leta 1991 sem.....