Kmalu bo dve leti, ko sem začel opažati spremembe, ki so pomenile: dvakrat rak v mojem telesu me je ogrožal. Me še ogroža po uspešnem zdravljenju? Nedvomno še, a drugače. Kajti v teh dneh sem soočen z nadaljevanjem moje bitke kar je dobro: nič alarmantnega ni, a treba je delovati...je rekel moj zdravnik in tako gre vse to naprej. Preprosto zapisano: boj se nadaljuje, brez dramatike ali obupovanja ali zmagoslavja.
Boj z rakom se konča samo enkrat: ko je vsega konec!? Seveda je to res, a je še marsikaj vmes. Ozdravljenje? Možno, ampak...navadil sem se realnosti, ki je povsem jasna in tudi očitna. Nikoli ne reci nikoili, smo rekli včasih in zdaj. Zato sam ne obupujem kot nisem od konca leta 2024,ko sem se začel soočati z nečem kar se je dogajalo v mojem telesu.
Grožnja je seveda še vedno tu. Resda manj dramatična, a nič manj pomembna. Zopet sem vesel, da sem preživel tisto najhujše in kar mi je ostalo na pljučih je res daleč od tumorja, ki so mi ga izrezali in od tumorja, ki so miga "požgali". Dokončnosti pa ni, so le novi in novi dnevi, ki me vsak zase neskončno veselijo in obenem dajejo še malo bojvniškega duha. Nekoč je rekel Švejk: to vojno bomo dobili! Sam zase sem celo prepričal, da sem nekaj pomembnih bitk uspel obrniti v prid življenju, a kot zapisano: končna posledica je pač samo ena...pa je podobna temu, da ti pade opeka s strehe ali te zadene strela ali kar je še hipnih nesreč. Tudi o tem ne ugibam in zato sem verjetno lažje živel in živim.
Zato je prav, da vsakomur, ki dvomi ali se boji ali obupuje, dam malo svoje korajže kot jo drugi dajejo meni - hote in vedoč ali pa popolnoma nezavedno. To je najmanj pomembno, ker me prav tak odnos s soljudmi vedno znova prepriča v boj. V klub kjer sem pustil lep del svojega življenja, smo radi rekli "V nove zmage!"
Pri najboljši volji se ne morem spomniti nič bolj bodrilnega in spodbudnega in pogumnega......