Bom zdržal? Bo koledar še aktulen? Ga bom dopolnil z vsemi usodnimi datumi? Kolimo datumov, ki so usodni za preživetje ali vsaj zdravje mi še preostane? Se ima sploh smisel obremenjevati z vsem tem?

Nima.

Dejansko je danes deseti dan potem, ko sem zaključil eno fazo zdravljenja. Kdaj se je vse začelo? ahko za to jemljem začetek februarja, ko mi je bila v roke dana kuverta z izvidom o tumorju. Na vratu. In je moj zdravnik napisal nujno napotnico in ....sem se začel z zdravniki boriti za življenje. Seveda sem vmes zvedel še za raka na pljučih. In ga začel zdraviti tudi z aprilsko operacijo in kasnejšim odrejenim zdravljenjem. Datumi so se kar vrstili, eden bolj pomemben kot drugi. Naša življenja so nasploh ujeta v koledarje in datume in urnike. Sam še nisem zmogel moči, da vse to seštejem, natančno opredelim in.....

Pa je to pomembno? Po obsevanjih in kemoterapijah sem doživel vse vzporedne posledice in oslabel kot še nikdar v življenju. Fizično. Sem drug človek kot sem bil? Nesporno se je marsikaj spremenilo, a od 27. 5. do 15.7. sem pa res dneve odšteval kot pri vojakih. Z eno vednostjo: da to nima nobene povezave s končnim datumom. Ki ga sploh še ne vem, bo pa pomenil odločitev o uspehu (dosedanjega) zdravljenja in nadaljevanje...kakšno bo, če bo, kdaj bo je ???

A s tem se tako ali drugače ubadamo vsi, ki nas je napadala bolezen: bomo zmogli? Se bo meni izšlo? Zdravniki in drugi so mi velikokrat rekli, da se vse to dogaja zato, da me pozdravijo. Jasen cilj, da bolj ne more biti - pa čeprav datuma nima. Ne do jutri, ne do novega leta, ne do...roka ni. Tega se pa od začetka najbolj zavedam in zato nisem nikdar nikogar vprašal o tem. Nemalo jih poznam, ki se z rakom borijo že desetletja in jim življenje ob tem teče relativno normalno. Seveda pa se ob tem zdrznem ob spominu na tiste, ki jih je rak ugonobil in so (bili) moji prijatelji.

Neizmerljiva je želja in volja, da bo bolje. Ne samo moja, mnogi mi jo domala vsak dan sporočajo in me bodrijo. Datumi in številke so tu nepomembni, ampak zaznamujejo pa čas, ki ga preživljam: vsak dan mi je podarjen, kajne? Ker če ne bi otipal otekline....bi bil morda zadnji datum že določen?! Vmes pa je telo na preizkušnji. Vsak dan. Na vse načine. Stalno. Skušam mu pomagati, ne gre zlahka: sprememba od časa, ko sem s ponosom trdil, da sem zdrav, da niti zdravnika nimam, je huda. Če sem takrat to trdil iskreno, zdaj prav tako jemljem drugo plat: pod to se vedno podpišem, človek sam proti sebi ne more biti hinavec.