Raka sem odkril sam. No, odkril se je sam. V obliki zatrdline, ki ni izginila čeprav sem mislil, da je pač oteklina, ki je kmalu ne bo več. Potem sem odšel k zdravniku in začelo se je. Najprej antibiotik, če bo to pomagalo, potem pa na slikanje. Slednje sem opravil dobesedno med kavo z dolgoletnim novinarskim sopotnikom pri Dnevniku, ki je na Gorenjsko prišel z morske strani kjer zdaj živi. Vedno sva se nekako ujela, neka kemija ali kaj. Pa je bil on šef, jaz pač nikoli. Ni problema. Ko sem dobil izvid in tudi že med preiskavo, je bilo dvomov konec: tumor. Od tam naprej do danes je kratka ali dolga pot. Če je bil to prvi hud alarm, sem danes soočen že z zdravljenjem. Vsa zahvala strokovnosti mojega zdravnika (imena in priimke bom izpustil, ker nima soglasij za objavo in ker sem prepričan, da je tako prav) in papirju kjer je pisalo "nujno". Napotnica za pregled velja 24 ur in v tem času sem bil v Ljubljani, na pregledu. Od tam naprej (kirurg, ki me je pregledal je postavil diagnozo, ki velja od prvega dne do danes...kapo dol) pa nisem bil več zdrav človek ampak bolnik, pacient, uporabnik našega zdravstva. Nimam besed pohvale in zahvale za človeka, ki mi je pojasnil marsikaj....jasno pa je: bil sem v šoku, stresu. To je bilo moje prvo srečanje z rakom v meni, a zgodba je bila manj dramatična kot je postala kasneje in je še danes. Odtaval sem domov, soočen z nečem kar ni dano vsakomur: po pol stoletja izogibanja belim haljam, me je pričakala ena najhujših bolezni tega časa. Vsi okoli mene so takrat in zdaj - ne glede na pretresenost - stopili na mojo stran: treba se je boriti in zmagati. Slednje je celo v nogometu vedno "pol:pol", če odštejem neodločeno. Priznam, da se takoj sploh nisem vprašal na klasičen način: zakaj jaz, zakaj ravno mene, zakaj...Sem namreč fatalist. Ne kak vernik v usodo ipd. ampak s temle vodilom: na kar nimam vpliva pač ne trošim energije....Kar je, je.

Kolesje pa se je zagnalo. Nisem ga poznal, niti slutil ne. Danes sem nad vsem tem tako šokiran, kot sem bil nad diagnozo, ki se je še stopnjevala. Vse, kar se mi je zgodilo, je tudi ena od podlag, da o tem pišem. Ker je prav, da objavim svoje izkušnje, svoje občutke, svoja doživetja. Ponovno: ne posplošujem. Ne dajem moje zgodbe kot vzorec vsem. A z rakom sem se sklenil boriti in nisem niti približno dojel, kakšno podporo bom dobil. Da o človeški empatii niti ne pišem. Pomislite: človek, ki je prvo zdravilo na recept prejel pri 66 letih, je potem v trenutku padel v okolje preiskav, raziskav, analiz, slikanj, raznih .... skopij, vsega tega. Bil sem kot takrat, ko v petem razredu nisem znal "telovadbarju" Sotelšku povedati, ali znam plavati. In me je isto sekundo vrgel v najglobji del bazena v Majdičevem logu in sem se napil klorirane vode in prišel živ ven. Tudi zdaj sem še vedno v tisti globoki vodi, tja me je vrgla bolezen z besedo iz treh črk...a ven ne morem sam in mi pomagajo res mnogi! Nesebično, trdim. Strokovno, trdim. Je morda zato moja bitka kaj bolj gotova v izid? Sploh ne, to bom velikokrat poudaril. A najprej me je začel zdraviti in ubijati raka v meni prav ta občutek: nisem sam (seveda mojih najbližjih tu sploh ne štejem, ker so stalnica), z mano so dobri ljudje. V belih haljah in nasploh v oblekah, ki sem se jim od nekdaj izogibal. Zdaj jih potrebujem.

PS

Tole mi je poslal prijatelj danes popoldne. Vsaka beseda je odveč : to so zdravila brez recepta, a iz duše.

Dragi Miran,
res res ti želim full dobro psiho, si empatično profiliran raziskovalni novinar, ki ga cenim in spoštujem,
thx za odziv,super si, ker pišeš sedaj tudi o svojih tegobah,
ki jih boš zmagal in premagal,
💪👍😀