Včasih premišljujem o zapisanem. Ker pišem od nekdaj s premalo premisleka (bil sem in sem površen in še kaj...), se zalotim pri dvomu, ali mi je tega treba? Pa saj sem ob seznanitvi z boleznijo in seveda njeno pojavnostjo in svojo ogroženostjo, bližnjim ipd. "zapovedal", da to zdaj ne bo edina vsebina naših življenj. Ker bi to verjetno "ubijalo" bolj od težke diagnoze. Po preobratu pa zdaj nizam to in ono iz svoje intime, ker drugače ne gre. Mogoče tudi zato, ker vozim etape na dirki, ki traja in bo še....

Ko človek enkrat zapusti intenzivni oddelek in tam preživi dovolj časa za soočanje s svojimi stiskami in bolečinami drugih, se mu odpre še en pogled na posledico diagnoze, da ima raka. Primerjava ni na mestu, a iskreno sem občudoval ljudi, ki so se kot jaz sam borili - naj ne zveni dramatično - za svoje življenje oziroma čim bolj znosno preživetje. Ker sem zaradi poklica vse življenje opazovalec, sem po tej plati posteljo na intenzivnem oddelku zapustil resnično kot nekdo, ki je bil na zahtevnem seminarju, tečaju, izobraževanju. Naj omenim banalnost, a nikar zgražanja ali sramu: tam te vse to mine. Človeku je treba dati klistir, da bo opravil osnovno telesno funkcijo, ker sicer posledica za zdravje ni dobra. Izkušena sestra to naredi, kljub vsemu to ni opravilo kar tako, počez. To ni visoka kirurgija, to vsakdanjost za te ljudi kot bi dali bolniku injekcijo ali vstavili kanal za infuzijo. Občudujem in spoštujem in izražam priznanje: to je "umazana" skrb za sočloveka brez velikih besed in oznak! Da o tem, kako sta dve sestri pomagali bolniku, ki ni mogel izločati urina, ne pišem. Od vode, ki je tekla iz pipe, do mnogo bolj zahtevnih poskusov, ker - opraviti je to treba, sicer ne bo dobro za celoten potek okrevanja.

Sam sem se počutil kot utrujen in zadovoljen kolesar po etapi kjer sem izpolnil tekmovalni cilj. Da bo jasno: nisem niti rekreativni kolesar! Pa sem vseeno tiščal pedala v tej svoji etapi zavedno in nezavedno. Občinstvo pa me je spodbujalo in me še spodbuja (nočem več naštevati in objavljati vsega tega, se pa ponovno zahvaljujem vsem in vsakomur za vsako besedo), moja "ekipa" mi nudi pomoč, zakrpa zračnico, namesti verigo - ampak poganjati moram pa sam. Le kje je končni cilj? Kje bom dvignil zmagoslavno roke? Če jih bom? Ta vprašanja ostajajo, ker etapa ni dobljena dirka.

Tistim, ki bedijo nad "dirko enega" pravim, da so kot "dobri duhovi", ker so (skoraj) vsemogočni. Nosijo bele halje ali pa ne, a so nesporno ključni za dober izid. Lahko me navduši že opisano dogajanje v prvi etapi tega neskončnega klanca navzgor, lahko sprejmem vsak odziv mojega nesporno napadenega telesa, lahko tolčem po tipkovnici čeprav (še) nisem za med ljudi, ti dobri ljudje bodo odločilni. Zato sem kot tisti najbolj cenjeni kolesarji pripravljen tudi na padce. Ko je treba vstati odrgnjenih kolen in potolčene glave in - zopet navkreber! To dolgujem sebi, če želim raku pokazati, kakšen sem in to dolgujem svojim bližnjim, ki so "atomska elektrarna moje energije", obenem tudi slehernemu, ki me spodbuja (prijateljstvo je zame seveda svetinja...). Moj dolg do teh, ki so odločilni pa je v tem, da po eni etapi že mislim na drugo, da bi skupaj šli skozi cilj.

Danes je 13.april. Srečen dan, da vse to lahko zapišem. Naj bo kot izjava tistega, ki je zmogel etapo in okusil slast ali slutnjo zmagoslavja. No, tokrat daje izjavo kar novinar, ki /tudi/ tekmuje....Daleč je še cilj. Ob vsej zahvali nesebičnim ljudem na intenzivi, velja tudi (smo si jo kar izpovedali) vzajemna želja, da se ne vidimo nikoli več. Ne na taki dirki, ne med takimi etapami....