Naj ne bo kdo užaljen, nočem se vpletati v verovanja ipd. Sam nisem veren, a verjamem vsakomur, ki mi reče, da mu vera koristi in pomaga. Njegova stvar, spoštujem. A čas pred mano je nabit z nekimi drugimi splošnimi okoliščinami: Branka bo spekla potico zame kot ob Božiču in potem bomo sedli za mizo in bo to praznik v dvojni obliki zame. Res ima zlate roke, potica je vedno mojstrovina...

Moje vstajenje pa je povezano s tem, da vstajam in presenečam koga, ki pričakuje, da je z mano - tako na pogled - mnogo huje že na prvi pogled. Medicina dela čudeže, je odgovor in izgovor. Vstajanje in vstajenje je tako psihološka zadeva, ne samo fizična: čeprav me rak drži razpetega na križu, sem vstal. Pa dovolj teh (priznam in obžalujem) trapastih alegorij. Enostavno: za mnoge okoli mene sem presenečenje, da že lahko hodim, da mi previjajo rano (osebni zdravnik dr. Velej in vse sestre okoli njega delujejo name kot zdravila sama...hvala jim), da se vklapljam v to svoje posvetno življenje. Trma zadnje čase nastaja "iz bolniške postelje" in ne boste verjeli: neposredno po zapletenem posegu v moje telo me je "zdravilo" pisanje in zdi se mi, da sem zato sploh začel s tovrstnimi zapisi. Naj mi bo oproščeno, si upam zahtevati glede na okoliščine.

Božič in Veliko noč smo - kaj bi se pretvarjal - vzeli za svojo tudi tisti, ki sicer vero spoštujemo, cerkve pa ne maramo. Kot ustanove in kot države, da bo jasno. To leto je zame zadeva res občutljiva: prekriva se z mojim osebnim praznikom kar ničesar ne spremeni. Nikdar nisem bil pretirano občutljiv na leta za mano in pred mano: življenje pač gre po svoje. Toda leto nazaj bo zame nesporno prelomno: iz zdravega človeka sem postal rakov bolnik, ki mu življenje - kot vsem takim - pač visi na drugačni nitki. To te mora malo zaznamovati, ker nehote začneš šteti in seštevati in odštevati: koliko še...? Cvetje in sveča hvaležno odklanjamo, včasih piše v časopisu v črnem okvirju, kajne?

Zato seveda ne bom nič manj vesel bližnjih okoli mene in prijateljev, seveda. Nasprotno: nekako gremo vsi skozi neko preizkušnjo, skozi nov čas, skozi nova spoznanja. Priznam: tako kot skrbijo vsi ti in še kdo zame, bi si želel vsak. Me kar jezi, da še ne morem s sosedi klepetati kot prej, ker mi neprestano pošiljajo dobre želje. Tudi komu od drugih se morda nisem dovolj posvetil, niti ne vem. Ni namerno, je pač plod tega, da sem šele dobro vstal - danes sem prejel uradno odpustnico iz bolnišnice, a to je samo prehodno obdobje. Me kmalu čakajo nove preizkušnje, etapna dirka je dolga in naporna in negotova - to pa že veste.

Praznikov torej kolikor hočeš. Prepričan sem, da jih bom preživel kot se spodobi za take dni: med tistimi s katerimi mi je najlepše in v najlepšem razpoloženju. S prepričanjem, da bom nekoč dokončno "vstal" in to ne bo čudež ni sporočilo ampak samo konec neke dirke za zdravjem. Še včeraj je bilo samoumevno, zdaj je želja in cilj. Enakega imava z mojim prijateljem s katerim sva "brata po orožju" in si veliko dejansko sporočiva, četudi nič ne govoriva. Tudi on mi je danes polepšal predpraznične trenutke s tem, da preprosto je in upam, da še dolgo bo.

Da bo pa jasno, da proces ne pozna počitka, samo tole: jutri moram zopet na eno kontrolo, da bi vse dogajanje teklo čim bolje in hitreje. To pa je dejansko moj vsakdan. Prazniki pa prav pridejo - taki in drugačni. Pa še potica.....