Odkar sem soočen z rakom v meni, me je seveda strah: kaj bo? Če sploh kaj bo. A življenje gre naprej in zdaj sem praktično soočen z nečem, česar me je morda bolj strah. Moji so izvirni in duhoviti in čeprav smo dogovorjeni glede daril za praznike, me je tole popolnoma "sezulo". Dobil sem darilo, ki ga zgoraj objavljam in njegova "predhodnica" ali naročilo je tako....

Ker sem tehnični zabitež, dodaten šok: VOŠČILNICO MI JE PO NAROČILU ZA 67.LET NAPISALA UMETNA INTELIGENCA! Meni, ki Jaka, Žano, Bojana na dnevni bazi prosim za to in ono pojasnilo glede računalnika, telefona, spleta zdaj rime kuje nekaj, česar seveda ne razumem. A sem bil s tehnologijo nedavno tega še kako soočen: ko sem debelo gledal zahtevne in manj zahtevne aparature, vprežene v moj boj za zdravje, da ne pišem - življenje. Zame je bilo vse novo, a nekatere preiskave so me po sami kulisi spominjale na znanstveno fantastiko, ne na stvarnost. Zato sem lahko hvaležen, da je človeška glava s človeško roko vse to vpregla v prid meni. Bo to premagalo raka? Pojma nimam, imam pa željo in voljo in trmo. Vsa ta tehnika, ki jo premore naše zdravstvo, je seveda jamstvo najboljšega v boju proti bolezni. Brez človeka ob tem, je seveda aparatura mrtva, nekoristna. Občutek, da imamo vse to kar nam, bolnikom, koristi pa je dober. Za to gre, kajne?

Če mi torej na osebni praznik zna napisati kaj umetna inteligenca, je to napoved časa, ki bo nekoč prišel ali pa je že tu. Sam sebi in drugim večkrat rečem, da pa dejansko živim v preteklosti: glasba, filmi, prizori...vse sega nazaj in je zame vedno znova novo. Človek, ki ni kos vsemu kar prinaša napredek, je za časom? Zame to zagotovo velja, a sem v tem obdobju brez konkretnih časovnih okvirjev - srečen. Kot sem po drugi strani lahko srečen, da medicina napreduje tudi zame (in to privoščim vsakomur...). Krog je tako sklenjen, ko si zavrtim kako staro melodijo ali prizor iz filma, ki je mnogim dejansko sploh neznan - meni pa domač in moj.

Pred mano so nove etapne dirke in nova srečanja z napredki medicine. Vmes me je s pesmico obdarilo nekaj kar je sicer že tu, a bo v polni meri šele krojilo človekovo življenje. Naj ne zveni čudno: ne bom preveč nesrečen, če vsega tega ne bom doživel. Ker živim za nazaj in se bojim napredka in njegovih zakonitosti? Prav mogoče. Ali pa preprosto zato, ker sem preživel prelep del življenja....in ga še bom.

ps

Tako presenečen kot včeraj že dolgo nisem bil...