Ko v teh dneh in tednih izzivam odzive na svojo bolezen, vseh ne morem objaviti. Ne smem? Tudi to morda drži. Tega zgoraj sem "moral". Kajti v življenju ljudje vstopamo v stike, razmerja, odnose tudi, ko na to nimamo vpliva. Moja nekdanja direktorica se je oglasila in neizmerno sem ponosen, da se je. Desetletja ni več na noben način prisotna v mojem življenju, še manj jaz v njenem. Očitno pa je prebrala zapise in se mi oglasila. Tako kot vedno: z lepo besedo. Kajti brez slehernega dvoma je bila to edina direktorica (tudi direktorji všteti), ki se mi je zarezala v spomin s človeško empatijo in silno neposrednim nastopom. Zato je zame bila in je najboljša direktorica v mojem delovanju (zamenjalo se jih je kar nekaj, jaz sem ostal štiri desetletja) in zato to zapišem brez slehernega drugega cilja ali motiva kot izraziti trdno prepričanje. Čas je seveda tisti okvir, ki nam teče enako, a meni je zapis drage osebe neizmerno polepšal življenje.

A ni edina, katere odziv me je presunil. Nogometu sem namenil desetletja, srečal ogromno ljudi, zmagoval in izgubljal. Med njimi so bili ljudje z značajem. Ne nujno prijetnim zame. Ne nujno običajnim. Vtisnili so se mi v spomin po marsičem, nikdar pa nisem prenesel tistih, ki so bili hinavci, priliznjenci. Zato sem si tega uspešnega nogometaša še kako zapomnil...

Živjo, Miran! Danes sem izvedel za vašo borbo z rakom in vam želim poslati veliko pozitivne moči. Kot moj dolgoletni predsednik v Triglavu, kjer se nisva vedno v vsem strinjala, ste mi dali veliko. Hvala za vse lekcije meni ter trud in predanost v nogometu. Držite se, verjamem v vas in vaše okrevanje!

Kaj še hočem ob vsem tem? Jasno: zdravje. Poživilo za moj boj z rakom pa so taka sporočila. Saj je jasno, da sem jih izzval sam s pisanjem o tem. Čeprav je bolezen vedno tudi lahko povod za bodrenje in spodbude, je zame sleherni odziv neizmerno bogastvo. Na eni strani človeška stiska in želja pa preživetju in zdravju, na drugi soljudje, ki to blažijo s sporočili, ki so zame vsa enako pomembna, tehtna, poživljajoča.

To pomlad me čaka preizkušnja. Ne samo samega sebe, tudi sposobnosti mojega značaja in telesa. Ljudje se navadno prej ali slej s tem moramo spopasti - jaz imam idealno pomoč, vir energije: ljudi, ki mi želijo dobro. Ne delam si utvar, da tudi drugačnih ne manjka - a tudi to sprejemam "na polno". Dokler je namreč temu tako, sem živ. Za to pa na koncu koncev gre.