Mesece potem, ko sem bil soočen z oteklino, sem začel pisati novo poglavje moje bitke z rakom. Zadnje? Upam, da ne - a seveda jamstva ni. Potem, ko sem v začetku tega meseca prestal hud, zahteven poseg in sem se rešil (smrtno?) nevarnega tumorja, je bila to prva etapa. Zdaj je na vrsti boj z rakom v mojem telesu tam kjer so ga najprej odkrili. Zelo možno je, da bi dve taki diagnozi koga že "ubili v pojem", mene pač nista. Ne, ker sem tako pogumen ipd., kje pa! Vzrok je v tem, da sem vse življeje bojeval neke svoje bitke, navadno proti močnejšim (da ne zapišem: višjim). Pa sem dobival in izgubljal, v tem trenutnem dvoboju pa lahko samo dobim: drugačen izid je po imenu bolezni in strahu, ki vlada pred njo celo bolj logičen in običajen!?

Obisk stavbe na Zaloški v Ljubljani je bil travmatična izkušnja: z vstopom v to stavbo sem vstopil v drugo obdobje, začel drugo etapo zdravljenja. Dolgotrajna bo. Zahtevna bo. Naporna bo. Negotova je. V stekleni stavbi je vsa stroka medicine kar jo premoremo pri nas. A v njej so me najprej in predvsem presenetili ljudje. Ja, hudiča, koliko nas pa je, ki nas je napadel rak, ki nam grozi huda bolezen in, ki se z njo bojujemo? Sam nisem noben del statistike ampak eden od vseh teh, ki dnevno prejemajo terapije vseh oblik in vrst. Res nikdar niti približno ne bi mogel uganiti, da nas je toliko. V enem običajnem dopoldnevu! Z jasno mislijo, da je tako vsak dan. Nisem štel, a res smo bili kot neka majhna armada upajočih, glas z zvočnika pa je posameznike klical v ambulante. Po zdravje smo vsi prišli, po upanje in po preživetje!

Zvedel sem, kako bo to šlo pri meni naprej. Bolnik od zdravnika ne dobi prazne tolažbe ampak polno, ampak res polno informacij. O tem, kaj me čaka in kaj se vse lahko zgodi med etapo, ki je seveda tudi novo poglavje mojih zapisov. Ker nisem običajen bolnik, bo moje zdravljenje - manj običajno. V bistvu pa je njegov potek preprosto mogoče opisati: medicina proti raku v mojem telesu. Pa kdor zmaga, zmaga. Ni sicer tako preprosto, a zdravnik mi z mirnostjo in ogromno podatki znova dokaže, da je mogoč tudi dober izid. Nikakor ne obljublja, ničesar ne jamči - a zdi se, da sva proti bolezni vsaj dva: on in jaz kot celota dobrega proti zlemu.

Onkološki inštitut, onkološki bolnik ipd. besede s to začetnico so za zdravega mučne. Zame so pač postale dejstvo. Ob vsej skrbi domačih, prijateljev in vseh ostalih se je s tem treba spopasti. Nihče ne more vedeti, kako se bo odzvalo moje telo - vsak bolnik je zgodba zase. Zato (kot že zapisano) zelo malo razmišljam o izidih in vsem ostalem. Preprosto sem tu, da v tej tekmi nastopim na svoji strani proti nasprotniku, ki je res v premoči. Olajševalna okoliščina: vse življenje sem se s takimi bodel in se še. Zato je zame Onkološki inštitut prizorišče kjer ne obupujem. Zdravniški konzilij je danes štel toliko zdravnikov, da smo komaj bili vsi v tisti sobi na Zaloški 2. Čudno je, da se mi zdaj to okolje kjer se dnevno plazi starka s koso, zdi domače. Ker je to prizorišče bitke kjer nimam bele zastave. Upam, želim, da je nima nihče od množice tistih, ki tam bijemo svoje usodne dvoboje...