Čakam. Ne v čakalnici, tega skoraj ni bilo: zdravstvo me je zaradi nujnosti, diagnoze....pač pospešeno vzelo pod okrilje. Vse se mi je zdelo bistveno hitreje od kakih pričakovanj, izkušenj tako ali tako nimam. No, zdaj je UKC Ljubljana že meni znana lokacija: kje bom parkiral, kje je ta ali ona ambulanta, kam moram...

Čakanje do začetka naslednje etape v tej dirki ni več negotovost, ki najbolj ubija. Ko človek ne ve, kaj ima v sebi in kaj se vse lahko zgodi, nesporno trpi. Vsi in vsak. Želje so eno, dejstva drugo: mene je kar nekaj teh ugotovitev popolnoma razorožilo. Nisem pričakoval, da bom v sebi imel raka na dveh mestih. Nisem niti slutil, da se to zdravi tako in tako, na ta in oni način. Pri vsem skupaj je najbolj čudno to, da se moje splošno stanje ni toliko spremenilo (pogled na svet ipd.) kot so se spremenile okoliščine danes, včeraj in se bodo jutri. Nekatere stvari niso več samoumevne, za to gre.

Kaj si bom domišljal do začetka naslednje etape, ki ne bo kronometer ampak dolga, gorska etapa z letečimi cilji pa res ne vem. Upam, da sem sebe in druge prepričal, da zaključkov ne delam. Črni humor: zaključna odpustnica je ena sama, dokončna, zadnja. Te nimam, jo pa lahko dobim, ker jo prej ali slej prejmemo vsi. Kot vsakdo, upam na čakanje, ki ne bo kratko. Ubijanje raka v telesu ni več enako kot pred leti: je izredno zahtevna veja medicine, je proces z mnogo "letečimi cilji". Ko prejemam informacije (najbolje se mi zdi, da so brez dramatiziranja in olepševanje), sem zares miren. Kot takrat, ko je prva slika pokazala in potrdila tumor. Banalno zapišem: mi je usojeno.....

Potek zdravljenja = dirke za njim, je bolj ali manj določen. Ko mi zdravnik o tem pojasni vse, kar me zanima (npr. ali naj si pustim brke, ki sem jih pač nosil desetletja) in pri tem ni nič nejevoljen tudi ob kakem butastem vprašanju. Rečem mu, da je vsak bolnik egoist, ki hoče vse najboljše le zase in svoje okrevanje a mi tega ne potrdi. Ker so moje izkušnje do zdaj z zdravniki strnjene v izjavo (nekaj podobnih je bilo): to delamo, da vas pozdravimo...Melodija za ušesa, tolažba in razumski dvom - vseh pač ne pozdravi nihče, zaključna odpustnica čaka.

Prav vesel sem, da sem vesel. Oziroma v marsičem najdem veselje. No, bom videl zvečer, kako je to v praksi: bo moj klub zmagal in mi polepšal sanje ali bom odmahnil z roko ob porazu? Navajen sem obeh izidov in morda le manj čustveno jemljem vse skupaj. Dejanska zmaga pa je občutek podpore, ki mi jo dajejo ljudje okoli mene. Ni jim vedno lahko, a tu smo pa skupaj zmagali in zmagujemo.

Lepe praznike in seveda veliko zmag zdravim in bolnim. Upor pa sam nosim s sabo vse življenje. Mnogokrat sem zaradi tega "dobil svoje", a me to ni ustavljalo. In me ne bo. Odpustnico imam, a se ne počutim odpuščen.....