Potem, ko je brazgotina po operaciji vse bolje zaceljena, sem soočen z novim voznim redom ali sporedom dirke do zdravja. Seveda s pripombo: niti približno si ne delam utvar, da bom ubil raka v meni (dva sta, da je bolj zanimivo...pestro...in grozljivo). Še manj pa sem dvignil roke, češ: pojedel me bo do konca kot je to začel in sem ga odkril in tako dalje.

Ko sem sedel nasproti mojemu zdravniku na Onkolškem inštitutu, sem zijal res debelo: njegova pojasnila so izčrpna, ima odgovore na moja vprašanja, a "meni za maj, junij in dalje" je tak, da si zasluži en sam zapis: dober tek! Kaj vse bo treba vzeti vase, predelati v obrambo pred boleznijo - to je res nekaj posebnega. Ko mi je moj empatični in res strokovni osebni zdravnik dal prvi recept z antibiotikom, me je v lekarni farmacevtka mar malo začudeno pogledala, ker sem imel "prazno kartico" brez enega samega zdravila! Pa je bilo to nekaj mesecev nazaj, ko se je vse začelo. Zdaj dobivam spoznanja, podatke o zdravilih, ki jih bom moral jemati oziroma jih že začenjam: to je za to, to proti temu, to je preventivno, to pa potem blaži to in to in tako dalje. Res je seznam pester, res lahko samo debelo gledam. Ob tem seveda dodajam potihem v sebi še svojo energijo in voljo- brez tega ni mogoče dobiti niti letečega cilja, kaj šele etape in dirke...

Podajam se torej v zelo odločilno obdobje, dosedanje je bilo lahko le uvod. Pa me je kirurgov skalpel zanesljivo že reševal in rešil! Zdravnik, ki bo ciljal z moderno napravo in dodatno terapijo celice, ki strežejo po življenju, je še ena od oseb, ki jih spoštujem in upoštevam res popolnoma. Ne zato, ker bil lahkoveren človek, prej nasprotno: od nekdaj sem dvomil v marsikaj in marsikoga. Tu pa osnov za dvom nimam: ne zdravim se na internetu in življenje sem položil v roke prav takih strokovnjakov kot je zdravnik, ki je vsaj po enem pri meni že zmagal: po pristopu, ki je zame primeren glede na stanje v katerem sem.

Dol svojega 66 leta nisem nikdar vzel zdravila na recept. Kako tableto za vročino ipd. sem seveda vzel tudi prej, a nikdar tistih na recept. Ni bilo treba, zdaj jih bom goltal...in dobival v žilo...in tako naprej. Z vsem tem računam, če hočem pedala poganjati proti cilju. Kot na vseh dirkah, nekateri obupajo prej, drugi so prepočasni, tretji padejo - izidov kolikor hočeš. Hec je, da sva že nekaj časa za kavo dogovorjena prav s človekom, ki ima dirke v malem prstu. Kavico boba spila in poklepetala, njegovo sporočilo "želim najboljše zate" pa je tudi (kot že zapisano) oblika zdravila, ki jih k sreči dobivam brez recepta in veliko. Če pomagajo? Seveda pomagajo, zato pa ne odneham...