Trapasto bi bilo trditi, da ne pomislim na konec vsega kar se mi obeta naslednje mesece. Koncev je seveda več, sam sem bil od tega vedno oddaljen v mislih in dejanjih. Rad sem rekel, da sovražim pogrebe in ne bom niti na svojega šel..Obešenjaški humor mi je zdaj dovoljen? Ne vem, ker dejansko nisem eden tistih, ki bi se vsemu temu izogibal - preprosto sem prezrl. Zato se mi je dogajalo, da me je marsikdo presenetil: "A veš, da smo pokopali..." - in nisem vedel, sem pa zvedel. Brez filozofiranja: itak nas vse to čaka. In spe pride na vrsto tista: ne koliko imaš penzije, kolikokrat jo dobiš...

Nočem sebe in drugih utrijati z morbidnostjo. So se me pa kake izgube dotaknile, ko je šlo za ljudi, s katerimi sem (bil) povezan. Čisto bližnje tokrat izpuščam: to so izgube, ki povzročijo čustvovanja, ki so pač lastna vsakomur, ko izgubiš mater, očeta....Moram priznati, da so se me vedno dotaknili odhodi ljudi za katere bi nehote prisegel, da so vedno bili in bodo nekje ob meni, z mano, nami. Taki odhodi so pri meni povzročili nekaj podzavestnih odzivov: ti ljudje so se mi začeli prikazovati v obliki tega, da sem se nanje spomnil večkrat kot takrat, ko so bili res še tukaj. Spomin je bil vedno povezan s kako lastnostjo, ki so jo imeli in sem jo poznal. Ko je odšel prijatelj, ki je morda imel podobno usodo kot jo imam zdaj sam, je bilo to posebej izrazito in pogosto. Brez kake posebne podlage, brez razloga - nisem ga hotel zapustiti ali pa on mene ne. In je odšel še drugi, z enako posledico: kar naenkrat je bil še tu, spomin je oživel - ne samo nanj, tudi na njegovega očeta, ki naju je vozil na tekme pred desetletji. Ne znam si razlagati, zakaj je temu tako, ker ni nobenega pravila, vzorca. Preprosto iz podzavesti pridejo obrazi (prijatelj, sošolec...), ki dejansko oživijo v meni in potem zopet nenadoma izginejo v breznu večnosti. Pojavijo se in se vrnejo in odidejo....kot bi bili še živi ljudje in bi še vedno pisali skupne zgodbe. Ne odganjam jih iz spomina, a ne znam narediti ničesar, da bi se spet vrnili in tudi kako pogosto trčimo skupaj ni ne znano, ne odrejeno.

Kot sem verjetno že zapisal, mi je tik pred mojo diagnozo in seveda z njo odrejenim potekom življenja (in nehanja) rekel dober znanec na moje vprašanje, kako je z njim tole: Na čakanju...Imam srečo, da take odgovore takoj vzamem vase in sem ga občudoval (precej starejši je od mene) zaradi neposredne samoironije. Nekaj podobnega mi je rekel ob novinarskem pogovoru oziroma čestitki tudi sogovornik, ki je star zdaj že lepo preko sto let. Tudi on čaka, nobenega svojih nima več med živimi.

Je slab znak, če o vsem tem pišem, ko pa delam vse (in seveda mnogi drugi), da bi bilo drugače, brez osmrtnice? Mislim, da ne. Je logično in razumljivo in tudi - opravičljivo. Ko greš na tekmo, si lahko prepričan v zmago tvoje ekipe, a imaš v sebi tudi dvom...da morda ne bo šlo, da bo poraz. Izid vedno prežene vse dvome, ugibanja, napovedi in zato smatram, da grem tudi sam šele na tekmo oziroma je še zdaleč ni konec in se bomo veselili zmage v zadnji minuti podaljška, če ne prej.

Tisti, ki so odšli in zdaj prihajajo nazaj, so mi neizmerno blizu. Kot so mi blizu skupne zgodbe. Zato nisem nikdar bral osmrtnic in jih ne berem. Življenju je treba verjeti in v življenje je treba verjeti. Do konca.