Najprej: kriv in odgovoren sem sam. Za vsako zapisano besedo stojim, objave so moja osebna odločitev s podporo družine. Zgodi se mi, da me ljudje ob bežnem srečanju bodrijo s povsem običajnimi znaki: palec gor, nasmeh, pomežik in tako dalje. Kaj bi si lagal: tisti, ki mi želijo, da me pobere so nekje v ozadju, a tudi to so človeški odzivi, ki jih ne poznam - lahko jih pa slutim. Nič se ne pritožujem ali celo jamram, a sem včasih res znova presenečen, kaj zmoremo ljudje.

Poklicala me je gospa, ki je moja znanka. Nič več, nič manj. Predstavila se je kot "soproga od...." /ime in priimek in bivališče ipd. niso pomembne okoliščine, nesporno pa to ni krog ljudi, ki bi ga smatral za ožjega/. "Kje ste?" se je glasilo vprašanje, češ: tu blizu sem, saj se poznava...Odgovoril sem, da sem doma in potem je sledilo: "Kako pa je z vami!?" in sem mirno odvrnil, da nadaljujem zdravljenje..."Kje pa imate...." (raka) - me je že kar presunila radovednost in sem mirno odgovoril, da podrobnosti ne razlagam: "Saj ste vi na spletu to razširili..." mi je oporekala gospa katere ton (se je meni zdelo...) je postal bolj agresiven: "Saj dve številki obrnem pa bom vse zvedela," je bila prav neposredna spraševalka: "Potem pa kar, ker zame pač ne sodite med ljudi, ki bi jim razlagal podrobnosti..." sem skušal postaviti mejo zasebnosti. Zaman: sledila je mala ploha očitkov, ker očitno nisem ravnal pravilno, ko ji nisem želel pojasniti podrobnosti bolezni ipd. kar v svojih zapisih tudi navadno zadržim zase. Morda pa se motim? Morda pa bi moral tej res površni znanki odgovoriti z vsemi podatki, ki jih je pričakovala. Ko sem želel samo nadaljevati v slogu, da če vse o moji bolezni ve, zakaj me sprašuje...je odložila slušalko.

Gospa je iz mojega okolja. Slišiva se skoraj izključno na njeno željo, če se sploh kdaj. A tokrat sem kriv in odgovoren jaz: povzročil sem nek odziv, ki je logičen, pričakovan - radovednost je zmagala nad - recimo - obzirnostjo. Po mojih povodih (zdaj jih je že 23..), vsekakor. Nihče me ne sili, da pišem o vsekakor zelo osebnem doživljanju bolezni, stanja, zdravljenja ipd. Seveda pa kriterije določam sam: nikdar ne bom in nisem dovolil nepoklicanim vstop tja kamor ne dovolim vsakomur. Spraševanje je bilo mučno v tistem trenutku, ko mi je pojasnila, da "ona lahko vse zve....", a je vseeno od mene terjala, da vse in še več zve od mene. Je bila užaljena, ko je odložila slušalko? Ne vem, ne sklepam. Domnevam le, da je bila nepotešena v pričakovanju: kje ima raka, kakšen je, zakaj ga ima ipd. itd. ni zvedela. Pa ne da bi tega ne zapisal že večkrat, enostavno je klicateljica pričakovala od mene tisto, do česar ni opravičena: da z njo delim nekaj kar delim le s tistimi, ki jih izberem sam (pa čeprav je to vse občinstvo Trme...), nikakor pa z ljudmi, ki jim ni dovolj moje jasno sporočilo: o tem se z vami ne bom pogovarjal. To je moja pravica pa če me jutri "zmanjka" kot se reče.

Prav mi je, da me taki osebki sprašujejo. Prav mi je, da nehote potem postanem nedostopen. Nikdar nisem nikogar silil, da prebere karkoli v rubriki "tukaj in zdaj". Še manj koga odvračam od tega. Sem javna osebnost, ni sporno. Nisem pa last nikogar, najmanj pa mrhovinarjev ali krvi žejnih...Ponavljam: taki odzivi, kot sem ga danes doživel, so neizogibni. Zapišem celo: so človeški. Le da je od skrbi za nekoga do mrhovinarstva silno kratka ločnica, vsaj zame. Še bom pisal. Razkrival. Nikdar pa ne bom na voljo tistim, ki so jim informacije o tuji bolezni "hrana" za potešitev česarkoli. Pa čeprav imajo dobre namene. Pa čeprav se mi predstavijo kot bližnje osebe. Pa čeprav se zamerim enemu ali tisočim. To pojmujem kot svobodo in pravico.

So ljudje s katerimi sem (bil) zelo blizu, najbližje - pa klica do danes niso zmogli. Nikogar, ampak res nikokgar nisem zaradi tega obsojal. Seveda pa sem to zaznal, posebej pa zaznam ob klicu kot je bil današnji. Milo rečeno - za splošne pojme - netakten, na koncu pa celo sovražen. Nikogar ne bi nikdar prosil klica ali znaka spodbude, ker tega dobivam neskončno veliko. Danes sem napolnil baterije čustev s klepetom z dvema prijateljicama s katerima se redno srečujem oziroma smo povezani skoraj pol stoletja. Njima lahko zaupam vse, povem vse - a nikdar tega ne terjata od mene. Tu je vsa razlika. Naj mi torej gospa, ki mi je dol vrgla slušalko potem, ko nisem pristal na nek odnos, ne zameri in obrne dve številki in ji bo lažje....