Boj z rakom v meni ni neka "mistična predstava", je povsem jasno razložen proces. Za to so zadloženi tisti, ki me bodo kaka dva meseca zdravili in tole mi je bilo jasno povedano: gre za način, ki je svetovno primerljiv po kakovosti...Kar preprosto pomeni, da bom dobil najboljši način zdravljenja. Kjer je ključna tudi - maska.

Pod to masko bo omogočen dostop obsevalnemu stroju točno tja kjer je trenutno zasevek doma in kjer stanuje tudi tumor. Potrebujem dve obsevanji naenkrat, da bo jasno. Ko mi odmerijo masko, sem že tik pred začetkom. Nova slikanja, nove preiskave, nove analize in - odločilni pogovori. Vse mi povedo v obraz zdravniki in sestre spodaj v kleti Onkološkega inštituta. Ko sem šel prvič tja, sem se lovil: levo...desno... dol ..hodnik in tako dalje. Zdaj sem že bolj domač, ker bom tam velikokrat. Pogovor o tem je brez olepševanja: lahko se zgodi to, navadno spremlja obsevanje to in to....ponudili vam bomo tole, bodi pripravljeni na to in ono. Izčrpno, jasno, natančno. Poslušam in sprašujem, vsako vprašanje je sprejeto pozorno - pa če me še tako hitro izda kot laika, ki nima pojma. Hudiča: manj kot pol leta nazaj sem mislil, da ne bom nikoli bolan - zdaj vse več vem o bolezni in zdravljenju.

Lahko se zabavate: spet smo pri mojih brkih, ki so mi "krasili" obraz desetletja. Zdaj ga bodo spet, le trajanja ne vem. Zdravnik se prijazno nasmehne, ko vprašam, ali si "moški ponos" lahko zopet pustim rasti in prikima. Ni nobene ovire pri zdravljenju, a ovire so lahko druge: od izgube apetita do poslabšanja okušanja do poškodb kože tam kjer bo obsevanje predvidoma sežgalo ali stopilo ali izsesalo vse kar pač mora proč. Maska bo jamčila, da bo usmerjenost žarčenja kar najbolj natančna in či manj škodljiva za zdrave celice. Brki torej bodo, veselica pa taka!

V kleti srečujem znova prijazne ljudi. Sestra se zasmeje, ko jo vprašam, kater je najlepša plastična maska in sprejme šalo z odgovorom: "Vaša, seveda!" Take stvari meni vnašajo v turobnost boja s smrtno nevarno boleznijo tisto vedrino, ki sem jo vedno (upam na potrditev) premogel vsaj ščepec. In jo še zdaj, upam. Zato je dogajanje v kleti kjer mrgoli bolnikov, zame potrditev, da se vsakdo med nami po svoje bori. Prav to nas loči od tistih, ki zunaj hodijo po pločnikih, sedijo v avtih, počenjajo vse tiste drobne vsakdanje stvari. Tudi počnemo to, a vendarle z mislijo na preživetje, na boj z boleznijo, na ...no, na marsikaj.

Tu, spodaj v kleti je na tisoče ljudi in tisoče zgodb. Sam sem postal ena od njih, ne prostovoljno. Prepričan sem, da nisem nič posebnega - le eden bolnikov z rakom in borbo z njim. Kot bi rekel moj prijatelj, ki bije svojo bitko, je neko lažno sočutje ob tem popolnoma odveč. Prazne besede nič ne štejejo, zato pa je suho zlato navodilo: temu se uprete takole, za to težavo popijte tole in tako dalje. Zdaj dojemam tudi sam, da v naši državi in našem zdravstvu in z našimi strokovnjaki moja bitka ni nič manj obsojena na uspeh kot bogvekje po svetu, ki je -taki pač smo - vedno boljši od nas, kajne? Ne odkrivam Amerike, če zapišem: mojo bitko vodijo vojskovodje, ki me navdajajo z vero. Kako ne bi verjel, če bom pa zopet brke imel....