Če lahko tole pišem, sem živ. Dejansko pa takoj potrdim: prvi odmerek kemoterapije iz prejšnjega tedna je dokazal, zakaj ga moram prejemati. Ker imam raka in je to boj (beseda je res grda, ljudje se kar zgrozijo ob njej...) z njim. S kemijo, žarki in vsem ostalim.
Zato sem te dni zelo drugačen. Vsi tisti znaki, ki jih zdravniki napovedo so lahko strnjeni v eno samo spoznanje, da to nisem več jaz. Da je to bolnik, ki se odziva na terapijo. V mojem telesu - tako je moje laično prepričanje - grdo imenovano zdravilo začenja boj, ki bo pač vedno naporen. Sam sem potem nekam utrujen ,nekam slaboten, nekam...kaj pa vem. Pa ne, da mi ni zdržati - v bistvu je vsako okrevanje po kakem drugem postopku verjetno bolj zahtevno....
Na kratko torej: nimam veliko opisati, ker se tega občutja o dobrodošli in potrebni terapiji in vsem kar zraven sodi - v to sem prepričan - zdravemu ne da "prodati". Zato vse to lepo sprejemam, ker želim biti kot vsak človek spet zdrav. Do takrat pa po tej poti, skozi te etape, gorske cilje...Imam občutek, da sem se spremenil, a samo telesno in samo delno. Trmast sem še vedno in tisti, ki me bodrijo in držijo pesti so okoli mene.
To je najbolj pomembno. Še eno priznanje medicini: zelo jasno so mi opisali, kaj me čaka. Tako, da se nimam kaj pritoževati: to je cena, da imaš upanje na bolje. Brez tega, bi se - hecno - morda počutil bolje.
A ne dolgo.