Sem bil pri frizerki. Standardna procedura: poletna frizura. Hja, ni nujno: glede na terapije pred mano, bom lahko kmalu povsem brez las. Možna posledica, ki me spomni na to, da sem do zdaj šel skozi različna obdobja:

*najprej človek niti pomisli ne, kaj se ga je lotilo (rak v dveh oblikah, pojavah)

*nato začne misliti na to, kaj storiti in ukrepa (obiski zdravnikov se začnejo)

*nato ga začenjajo soočati z diagnozami, a niso dokončne (vse možne preiskave)

*nato se zarišejo obrisi zdravljenja (hočemo vas pozdraviti, rečejo)

*nato se začenjajo faze zdravljenja (operacija, kemoterapija....obsevanje)

Kaj je pa vmes?

*šok za šokom ob "novicah posebne sorte"

*pojavne oblike, ki te res pretresejo (izdiranje bolnih zob, stranski učinki kemoterapije)

*odzivi okolja (kriv sem sam, ker pišem in dobim potem povratne odzive ipd.)

*spoznanje, da poznaš v kliničnem centru več ljudi kot v domači vasi

Vse ostale občutke sem že nanizal in jih še bom. Nekako pol leta sem v tej kolobociji kjer ne znam odgovoriti na eno samo vprašanje: bom preživel in če bom, koliko časa? Niti enkrat (prisežem pri vseh zdravnikih...) se tega nisem vprašal in zato tudi zdaj zapišem ponovno: delam kot da bom večno zdrav, pripravljam pa se kot, da bo jutri "šlo za glavo" (prosto po nekem politiku ali kaj...). To me drži v formi za soočanje, sprejemanje, dojemanje in bojevanje. Preprosto, kajne?

Če nisem dovolj poudaril: v vse to sem padel kot v globoko vodo - nisem bil pol stoletja pri zdravniku, nisem jemal nobenha zdravil - pa kaj? Zdaj to nadomeščam in se ne pritožujem ne nad usodo, ne nad vsem kar se mi dogaja. Res, čisto zares.

Fotografije občasno pristavljam k zapisom. Hudiča, saj sem si maja čisto všeč. Pa sem hudo bolan. A že tudi zdravljen. Do kdaj bo to tako? Zopet brez odgovora. Kategorija časa je pri upokojencih posebna, pri bolnem upokojencu pa čisto - osebna.

Cinično in sarkastično in brez izzivanja: lahko bi mi pred pol leta padel strešnik na glavo in me ne bi več bilo na tem svetu. Potem se mi ne bi dogajalo vse to in še kaj. Dejstvo je (in ne gre za kako skovikanje...), da nas to vse in vsakogar čaka prej ali slej. Je torej kdo meni že podaril pol leta in mi bo še....?

Vesel sem slehernega dne, trenutka, doživetja. Morda enako kot prej, vsekakor pa sem to poudarjal tudi dokler nisem začel boja z rakom v meni. Imel sem prav in imam prav: trma marsikaj prinese. Vsega pa ne.