Človeka vodijo čustva, ravnal naj bi po razumu. V meni je seveda kolobocija čustev glede na diagnozo in posledice. Tokrat bom vse to skušal dati v poseben predal in bi rad napisal nekaj o dobri vili. Ta je vedno zraven. Nikoli ni utrujena. Če pa je, mi tega ne pokaže. Včasih se mi zdi, da mi bere misli in z njimi tudi želje, ki jih izpolnjuje. Se vse začne z najino rutino, ko mi prinese rogljiček in kavo? Prav mogoče. Oboje je zanesljivo tam kjer mora biti in takrat, ko mora biti. Kdo bi še to zmogel, kdo bi mi še tako pokazal svoj odnos?

V teh mesecih je nenehno nekje na poti: v lekarno ali trgovino ali kamorkoli. Nikoli ji (sarkastično res...) ni dolgčas, ker dobra vila zmore vse: pokositi naš travnik ali pa skuhati najljubšo jed. No, ne samo zdaj: od nekdaj, lahko zapišem. V vsem tem času ji sledim z očmi in v mislih čeprav sem nehote tudi kak dan privezan na stol ali leže uživam v vilinskih dobrih delih. Vse to se dogaja tako nezavedno, da sem se moral prisiliti, da tole vse napišem. Šele potem verjamem, da ne sanjam. Ker bi bilo to lažje: v sanjah je vse mogoče, v resničnem življenju pa mora dobra vila tudi siliti z zdravili, da bo učinek ustrezen. Ni edina, takoj napišem, vsaj dve sta taki.

Dobra vila torej čara in pričara, da je moj sestop v neko drugo stanje dejansko neprestano dokazovanje, da se da z dobroto, skrbnostjo, požrtvovalnostjo storiti vse. Zato seveda nobene pohvalne besede in vzneseni izlivi čustev ne zadoščajo. Človek mora samo sprejemati ta dejanja, to čaranje dobre vile in seveda vse te posledice, ki me vsak trenutek prepričujejo, da je tik ob meni četudi je kje drugje.

Vsakomur (posebej pomoči potrebnim kot sem jaz) to res iskreno privoščim, želim. Dobra vila mi vsak dan spremeni v boljšega, lepšega. Nič ji ni težko, a se tolažim res bedasto: nekje ima čarobno paličico in z njo vse to stori igraje kot se meni zdi. Ne vem, do kdaj bo zdržala, a upam da...Jasno mi je, da je za vse to potrebna neka podlaga, nek temelj. Jasno mi je, da sem vsega tega deležen z enim samim ciljem: da se kdaj vrnem v čas "normalnosti" ( = zdravja...). Zato se ob tem sprašujem na glas: bom tudi jaz kdaj zmogel biti tak? Imam v sebi energijo za to? Sem sposoben vsaj nekaj časa živeti sebe tudi skozi koga drugega?

Kaj je razlika med (mojo) dobro vilo in mano? Ona se pač nič ne sprašuje, ona tako ravna. Kot zapisano: ni edina, a je prva. Začne se - saj veste - ko hrustljavi rogljiček in kavica dejansko pomenita, da je vse v redu, da je vse tako kot mora biti.

Raka v meni je dobra vila že zdavnaj premagala. Zdaj ga moram še sam.