"A veš, zakaj majhni (pravilno = nizkorasli) moški nosijo brke?" Zakaj? "Zato, da jih šolski avtobus ne pobere!" - Res je stara tale, ampak sem se ji vedno nasmehnil. Sem zato nosil brke odkar pomnim in so iz črnih postali sivi? Trdim, da ne - vem pa ne. Vsekakor jih nimam več, ker je to terjala ena od medicinskih preiskav, ko sem se (prvič v življenju zavestno in zagotovo po kakih pol stoletja...) soočil z - bolnišnico. Rakova tvorba je terjala to in, ko sem prvič legel v bolnišnici v posteljo, je bilo valovanje občutij res noro: jaz v bolniški postelji? jaz v bolniški pidžami? jaz med negovalkami, sestrami (in brati) in vsemi ostalimi v belih, modrih oblačilih?

Pa je šlo in od tu naprej naj berejo samo tisti, ki jim to ne bo dvignilo tlaka čez mero: bil sem njjegovo veličanstvo pacient! Bil sem bolnik v najbolj žlahtnem pomenu besede. Kot novinar, ki rad sučem ošiljeno pero, sem naenkrat naletel na skrb neznanih ljudi zame, na odnos neznanih ljudi do mene, na empatijo oziroma sočutje, razumevanje, spodbujanje. Ja, hudiča: a ni zdravstvo zanič? Ne ni, ker ima - ljudi. Prave ljudi. Ki so mi to pokazali. Naj ponazorim, da me je povsem razorožil telefonski klic kjer so mi sporočili, da "jutri ob osmih se zglasite...". Ko sem potrdil, da pridem zaradi ene od preiskav, sem zaslišal v slušalki tole: PA DOBRO OPRAVITE! Kaaaaaaj? Proooooosim? To mi je izrekla oseba, ki vsekakor tega ni dolžna izreči. Če je tako naučena, je odlično. Ker me je to že - zdravilo. Kaj me bo in če me bo pozdravilo, ne vem. Vem pa, da so me vsi taki in drugi znaki delovanja našega sistema spremenili: kar izkusiš na svoji koži, je dragoceno. In je tvoje. In je pristno. In za tem lahko stojiš.

Nobenega dvoma ni, da je verjetno veliko več tudi drugačnih izkušenj. Vsakemu prepuščam njegove. Če je bil meni prvi stik z bolnišnico v tem, da mi je Polona odstranila brke, prav. Bistvo pa je očem skrito, nas uči Mali princ. Zato sem vedno pristaš tistega, kar začutim (celo pred tistim, kar vidim, ker videz pač vara...) in če sem ob vseh teh ljudeh v 99,9% primerov in srečanj in stikov dojel, da je javno zdravstvo veliko bogastvo, je to moje spoznanje. Vse tegobe plač in turnusov in vsega ostalega so pred mano ti ljudje skrili. Zavestno? Morda. Ali pa le zato, ker to ni "vsebina" njihovega dela. Prav zato sem bil toliko bolj presenečene, a ne bi smel biti: ali ni človečnost vendarle primarna vsakomur? Ko mi je sleherno uro ali minuto mučnega dogajanja (to pač zame bolnišnica je, priznam) olajšala prav ta človeškost, sem se že zdravil. Z njihovimi nasmehi, prijaznimi vprašanji in seveda strokovnostjo. Ki se odraža tudi v tem, kako hitro preoblečejo posteljo, da je nared za novega bolnika. Ali v tem, kako nam namestijo "kanalček" za infuzijo. Morda tudi v tem, kako vas na vozičku vozijo v drobovju naše največje bolnišnice nekam na neko zahtevno preiskavo. Niti ni tako pomembno: mene so prepričali, da je njihov poklic več od dela. Je poslanstvo. Kot so prenapihnjeni novinarji od nekdaj trdili, da so nekaj več, da imajo neko vlogo, poslanstvo ipd. Tam mene ni bilo zraven, ker sem svoj poklic in delo oddaljil zdavnaj od tega, kar znajo in zmorejo tisti,ki so me sprejeli kot "onkološkega bolnika" in mi dali vedeti, da so tam zaradi mene. Več ne smem in ne morem zahtevati.

Naj se zdaj zahvaljujem? Naj "sadim rožice"? Ne bom. Vse doživeto je pač izkušnja. Ki se je začela v ordinaciji mojega osebnega zdravnika, ki me je med prvimi dobesedno razorožil in ganil: pa je samo svoje delo opravljal. Tam sem srečal sošolko iz prvega razreda osnovne šole, ki po moji presoji ne zna biti jezna in ne zmore biti slabe volje. Medicinska sestra je že precej več kot štiri desetletja in zdi se mi, da jo to res še vedno osrečuje in izpolni. Želim si, da bi bilo tudi z mano tako kajti vsi mi iščemo tisto nekaj več. Ko pa zboliš, je kriterij čisto preprost: nov sončen dan, nasmeh prijaznega človeka in kar je takih drobnjarij - zadošča. Pa vseeno hvala vsem, ki sem jih imel čast spoznati kot ljudi v našem zdravstvu: naučili so me in me še učijo. Pa sem samo eden iz množice bolnikov z rakom....