Ko borec odstopi, ima razlog. Šport ponazarja življenje: včasih preprosto ne gre naprej. A tudi sam sem svojo "dirko" že zdavnaj proglasil za etapno kjer je cilj daleč, dosegljiv - a ne nujno. Pod posebej izdelano masko me obseva aparat št.7, a najprej več o - ljudeh. Zopet sem se soočil s prijaznostjo ekipe, ki tudi v športu vedno ni v ospredju, a brez nje ni nič. Tokrat so v posadki večinoma dame, neizmerno prijazne in profesionalne. One "strežejo" stroju, ki natančno "cvre" nevarne celice na dveh mestih naenkrat. Ponavljam: čutim nič, le maska me spominja na nekaj kar se dogaja z mojim telesom in v njem. Kakih dvajset minut sem povsem pri miru in tudi govorim ne (to pa je zame redkost...). Potem grem domov kot sem tja prišel.

A vendarle ni tako preprosto. Izredno obsežne so priprave, predhodne preiskave, pregledi. Tudi v prihodnje bo temu tako, ker je pomembna izredna pozornost spremljanja vzporednih reakcij, ki so lahko neprijetne in jih zato zdravniki vnaprej predvidevajo in ob pojavnosti tudi blažijo. Na to sem pripravljen, ker tudi športnik doživlja udarce, padce in je to sestavni del življenja in vsega kar ga napolnjuje. Pri meni je to - brez olepševanja ali drame - boj za preživetje in to je treba vedno upoštevati. Soočanje z ljudmi v kleti Onkološkega inštituta pa me ponovno prepriča, da gre za soljudi z empatijo, ki je ne more nadomestiti noben stroj.

Obsevanja bodo trajala nekaj mesecev in tudi kemoterapija je kot "dodatek" zraven. Petkrat na teden bo aparat s prijazno posadko moja stvarnost. To je težka etapa, ki sicer ni fizično boleča, lahko pa moteča in tudi neprijetna. O tem pa v prihodnje, ker z mojimi zapisi ne bom odnehal. Z njimi namreč zdravim sebe in skušam morda tudi komu drugemu pomagati vsaj s tem, da nič ne skrivam. Nasprotno: razkrivam se po svoji volji in sem pripravljen na vse posledice javnosti moje bolezni. Tudi ta odločitev je bila del neke etape soočanja z rakom in vsem kar mi prinaša bolezen. Tisto, kar mi lahko odnese, je preprosto: življenje. Kajti neizmerno verjamem zdravnikom in dobri energiji vseh okoli mene, toda....no, ja: že zapisano.

Rad bi se še enkrat zahvalil vsem, ki mi z velikim lijakom vlivate še več dobrih želja. Slednje - kot bi rekel moj sotrpin, ki mu želim ozdravljenje tako kot sebi - pa ne smejo biti solzave izjave brez pokritja. Zato so tu zdravniki in seveda vsi ostali, ki znajo. Skupaj pa zmoremo! ali ?