Pozdravljeni g. Šubic,

že dolgo prebiram vaše objave na Trmi.

Zadnje čase pa imate čisto druge skrbi, pa vseeno vztrajate. To samo kaže kakšen borec ste, ne daste se in prav je tako, tudi ko je težko, ko mogoče malo podvomite, ampak ne...morate naprej, misliti samo pozitivne misli (slabe odgnati stran). Na koncu bo še vse dobro, verjemite.

Ob sebi imate najbližje (kot sem prebrala), s katerimi borbate to bitko, zelo težko.

Skupaj in vsak zase, zmogli boste, ..a druge ni, zaupati našim zdravnikom, sebi.

Sprašujete se, če bi zmogli vi toliko na njihovem mestu...bi, sigurno...človek misli da ne zmore ..ampak povem vam misel mojega pokojnega dedka, ki je večkrat rekel: "V nekaj moraš verjeti....ni važno... v nekoga tam zgoraj, ali v zelenega zajca...čisto vseeno..in zapomni si...naloži ti točno toliko, kolikor ve, da zmoreš (ne veš pa, dokler ne izkusiš)."

Moč + misli in misli moči, je neverjetna.

Ne morem pa mimo spomina, ko sem se še kot srednješolka vozila vsak dan v Ljubljano in nazaj, vi pa ste bili občasno tudi na avtobusu . Vaš humor, ki vas zaznamuje še danes je bil že takrat prepoznaven.

Enkrat vem, ko smo tudi dijaki že sedeli  na avtobusu, pa je prišel starejši gospod in je rekel: "Ali mi bo kdo vstal, ali vas vse noge bolijo?" (pa niso bili zasedeni vsi sedeži)

Slišali ste ga in mu odgovorili:" A veste, koliko jih bodo noge šele bolele, če bodo že zdaj stali 😆...

Takrat vas priznam, nisem poznala, čez čas pa...skozi objave, vedno bolj in rada berem vaše zapise in spremljam vaš trud za dobro Kranjčanom.

Lep pozdrav,  Alenka

PREJETO NA INFO@TRMA.SI 30.5.2025.

VESEL SEM SLEHERNE PODPORE, ODZIVA.

Miran Šubic, ki sem trmast