V preteklih mesecih se spoznavam z vsem, kar mi je bilo desetletja prihranjeno. Zdaj grem "dati kri" kot bi šel na kavico. Vzeli so mi jo res velikokrat - skoraj vedno iz roke. Toda, če je to razumljivo, ko preverjajo zdravniki "ali imam primerno kri" za različne posege, so najbolj osupljivi - rutinski odvzemi. Na Onkološkem potekajo dobesedno neprestano in skoraj vedno je gneča. Tam je strojček s številkami kot v večji delikatesi, nad vrati sveti luč za vstop, prižge se tvoja številka in...

Dogajanje je reobotizirano. No, lažem: nenehno "puščajo kri" štiri (morda celo več) sestre. Sedeš na poseben stol, z veščim prijemom ti najde žilo, vbod je skoraj neboleč...steče "življenjska tekočina, tri črke - kot to piše v križankah - in končano je. Minut nisem štel, a to je morda tri minute vse skupaj! Dobiš malo gaze in povoja na odprtino v žili in že si zunaj, na tvoje mestu naslednji. Vse gre s filmsko naglico, a ozadje je res nekaj posebnega: vprašam, koliko se jih zvrsti na stolu kjer sem sam v času njenega delovnega dne?

Okoli 200 = odgovor, ki me res "sezuje" in dodatek, da imajo "normo" štiri na uro, ona jih v osmih urah torej "zrihta" do 50krat več. Ta tovarna odvzete krvi je malo bolj mirna le popoldne do okoli pete, ko neha delovati - razen za nujne primere. Dopoldne o pogledu na številko in tisto na d vrati, vzdihneš: to bo pa trajalo. A medicinska sestre (samo v šali in v glavi jim pravim "vampirke") delajo bolje od vsakega stroja, dokaj hitro ugotoviš, da jih dvajset pred tabo za odvzem krvi "ni noben podatek". Rutina, vredna občudovanja in delovno mesto, ki bi ga morali z zlatom plačati. Zanimivo: v tej bitki z rakom se mi zdaj zdi odvzem krvi "šala mala", prej sem - če sem sploh kdaj - mižal, gledal vstran in čakal usodni pik. Zdaj? To je vsakdan.

Tako je na Onkološkem vsak dan in zdaj sem že "star maček" za vse te točke kjer se neprestano borimo za življenje, četudi le z odvzemom krvi. Slednja je za nas, rakave bolnike, izrednega pomena in za zdaj sem celo pozitivno presenečen, ko se moj zdravnik zazre v analizo na papirju in me (no, mojo kri...) celo pohvali. Kljub vsemu sem bil glede tega bolj pesimističen kot kažejo izidi - a moja etapa se je šele dobro začela in se nebom nič hvalil. Je pa res: če bi komu lahko čestital za opravljemo delo, ne bi delal razlik med kirurgom in temi strahotno učinkovitimi ženskami v pritličju stavbe kjer zdaj poznam že več ljudi kot v marsikaterem okolju do zdaj. Tudi to je nekaj....