Kar dolgo časa govoriva in si piševa. Ko pride v Kranj, greva na kavo. Bil je med prvimi, ki ga je zaskrbelo zame ob moji bolezni. Nič patetike, a sem takoj začutil tisto vez, ki je nikdar ne opevava, hvaliva - preprosto sva in nama zadošča. Lahko klepetava o nogometu, politiki in kar je še tega. Seveda sva tudi o vsem kar me je doletelo.

Potem sva se srečala na onkologiji. Pa sem že prej vedel, da potrebuje podobne preiskave kot jaz. Ni jih še zaključil, kavo pa sva zopet spila. In sem ga pogledal v oči naravnost, on mene tudi: prav si imel, prav si napisal, res je tako: "Vsakega bom na gobec kdor bo rekel besedo čez javno zdravstvo!" Prijatelj ima mnogo izkušenj, svetovljan je in tujina mu je blizu in domovina včasih daleč. Zdaj je na podobni poti (ker je vsaka pač posebna....) kot sem bil jaz, morda sem korak pred njim po tem, da že vem, kako in kdaj in kje - on bo marsikaj že zvedel. Vsekakor pa sem njegove besede vzel res odprto. Ko je s posameznimi besednimi ilustracijami samo potrdil, da sva na isti brvi in morava čez, sva se zopet prijateljsko ujela.

Včasih sem pomislil, da grem komu na živce, ko hvalim naše zdravstvo. Zdaj mi je vseeno: jaz ga tako doživljam in verjamem, da ga vsakdo po svoje. Njegovo današnje potrdilo zapisanega o tem do zdaj, mi je bilo v olajšanje. Polepšal mi je dan, dal malo tiste terapije, ki jo pač vsak bolnik potrebuje. Še nekaj se mi je s kavice vtisnilo v spomin. Izraz, ki ga je uporabil kot nek okvir in tudi vsebino. Omenil je "skrb". Zanj, za bolnika, zame, za vsakogar. Morda sam nisem dovolj izluščil bogastva te besede,pojma - on je. Res je: skrb in skrbnost lepo opišeta odnos ljudi v belih in modrih in drugih oblekah.

Upam, da ne bo šel povsem po moji poti in mu do zdravja najdejo kako znosnejšo bližnjico. Ker mu privoščim, da se o vsem kar sem doživel in doživljam sam, ne prepriča na svojem telesu. Ponavljam pa, da je to ključno in zato je dal priznanje mojim zapisom, ker so v marsičem zdaj tudi njegovi ! Cena, ki mu je ne privoščim, a sem v bistvu ponosen, da je iz vsega skupaj znal že do zdaj dojeti in sprejeti skrb ljudi, soljudi.

Dnevno se mi take izkušnje dogajajo. O tem bo še kaj napisal, ker mora iz mene "predelava" vsega kar doživljam. Trenutno - po drugi izdatni kemoterapiji - pridejo dnevi, ko si sam sebi odveč, tečen četudi te ne boli dejansko nič. Takrat (ob domačih, ki mi dobesedno berejo misli in želje....pa jim verjetno ni lahko) pride kavica s prijateljem kot balzam za dušo. Njegovo "skrb" si bom za vedno zapomnil. Ker se bova nekoč vsemu temu skupaj smejala....