Nekaj dni sem - kot rečemo stari ljudje - zanič. Druga kemoterapija je čisto potiho prišla za mano in res so to zoprni dnevi: sam sebi in drugim sem odveč, brez veselja do življenja ipd. Posebna izkušnja je - kolcanje. Dolgotrajno, vztrajno, zprno - del spremstva kemoterapije, pišejo priročniki. Ne moreš se znebiti tresenja in dodatno te oslabi, da o apetitu ne pišem....Preizkušnja, ki sodi v "gorsko etapo" moje bitke z rakom, nesporno. Pa zopet: ni obupovanja, tako pač je. Ker po drugi strani tiste otekline, ki me je poslala k zdravniku prvič, /skoraj/ mi več. Zopet eno zlo in eno dobro.

Včeraj po dolgem času nisem zapisal nič. Sem imel s sabo dovolj opravka. Tako pač je to, ko ti ubijajo celice z obsevanjem in kemoterapijo. Zato sem danes bolj na kratko opisal, kaj se mi dogaja. Na vse to so me opozorili, ampak mučno pa je - ni kaj. Pa sem se spomnil, da smo z otroki gledali popularno risanko....Kolcamož imenovano.

Zdaj sem sam to...do kdaj pa ne vem.