Zdravila prihajajo....

Dragi Miran, čez konec tedna imam tudi malo časa za pregled Trme in danes sem vse objave o raku prebrala kar dvakrat in iskala nekaj, kar bi govorilo, da gre le za literarno delo. Pa ga nisem našla.Potem me je pa kar naenkrat XXX malo poklicala, pa sem preverila še pri njej. Sicher je pa sicher 🤷‍♀️.
In napišem isto, kot sem XXX: vem, da vam ni lahko, pa vseeno čutim, da vam hočem tole napisati, ker vam želim, da ste zopet zdravi. Saj ko zboli nekdo, ki budi kranjsko vest, se je pa res za vprašati, kje smo 😇
Zaposlite svoje misli in mislite na čas, ko boste zopet zdravi: kaj boste spremnili, kaj boste počeli drugače, kako se boste po novem v svoji novi koži počutili.
Brez sprememb v odnosu do sebe in drugih bo verjetno spet prišel opomin telesa, česar pa nočete.
Držite se dobro. Naj bo trma vztrajnost, četudi lepota malo trpi 😊
Vaša navijačica 💪💪💪

Desetletja se poznava, zanj bi dal vedno roko v ogenj...

Oj, berem na Trmi, da te je  v 66-tem letu doletela ne tako nedolzna bolezen( vse je enkrat prvic😂). A jaz vem in te dobro poznam, da bos z dobro voljo in " trmo", ki si jo vedno potenciral, kot najmocnjese orozje kar imajo Gorenjci, premagal. Drzi se 💪👋

Vedno sva imela neko "kemijo"....

Miran, prebral sem tvoj zapis, tvoje razkritje raka, s katerim se soočaš. Si borec in zato in ne samo zato te občudujem.
Ob tem sem se spomnil besed Martina Luthra Kinga: Če ne moreš leteti, teči, če ne moreš teči, hodi, če ne moreš hoditi, se plazi. Vedno pa moraš nadaljevati z gibanjem naprej.

Če boš rabil roko, pomoč, pokliči. Nisem daleč.
Mislim nate.

Sem v vmesnem obdobju. Od soočenja z rakom (imam ga na dveh mestih v telesu, nista povezana...) do danes je minilo nekaj časa za samorefleksijo in po dokaj dolgem premisleku, sem začel objavljati, kaj se dogaja v meni in okoli mene. Marsikdo se bo vprašal: kako lahko "tolče po tipkovnici", če je pa hudo bolan? Tudi jaz bi se tako za koga vprašal, a resnica je taka, da je tole morda celo terapija. No, kar gotovo je in telesno počutje seveda tudi niha, tudi psihofizično stanje ni vsak dan enako. A to je tudi razumljivo in sprejemljivo: smesno obdobje je čas med spoznanjem in ukrepanjem (slednjega določajo zdravniki, sam sem pristaš uradne medicine - a v sili človek preizkusi vse). Ne vem, ali z objavo (nekaterih) odzivov tolažim sebe ali razburjam druge: glej ga, kako prosi za sočutje in pomilovanje in izlive čustev...!?

Priznam, da (kot vsak človek) pozitivne misli in sporočila jemljem tako kot so poslana, sporočena. Vem pa, da jih je še ogromno, ki nič ne pišejo ali sporočajo, a me zdravijo z dobro mislijo in željo. Ponavljam pa, da so taka stanja vedno tudi priložnost za tiste, ki zmorejo drugo plat čustev, občutij. Sprejemam. Vedno sem rad zapisal, da v življenju ne bi nič menjal: učile so me stiske in porazi, rad pa se spominjam radosti in zmag. Kakršnihkoli in kjerkoli in kadarkoli.

Slačenje samega sebe je nesporno (ob podpori najbližjih) moj izbor in tudi tu (kot pri raku...) sprejemam vse s tem povezano. Pripravljam se na "drugo fazo bitke", ki je seveda negotova: iz defenzive v ofenzivo, bi rekli vojni teoretiki. Od tu naprej (kot to trdim od prvega dne, ko mi je bilo jasno, za kaj gre) je vmesno obdobje. Utvar nimam, predajam se nikoli. Prekršil sem eno prvih pravil, ko sem mnogim povedal o bolezni in dodal, da ne želim odzivov oziroma nisem za "stalno zasedanje konzilija" s komurkoli. A se nisem spremenil: dejansko sem ostal isti ali enak. Ker pač ne zmorem, da se ne zdravim s pisanjem. Ali pa me - kot je vidno zgoraj - zdravijo drugi. Nesporno mi dobro dene....