Skupaj sva v kratkih hlačah šla v šolo. Tisto staro v domačem okolju. Tako se je začelo, nadaljevalo pa... saj ne vem. Vem pa, da sva v prvem razredu nekaj zajela, ujela in nadaljevala. Pa ne, da ne bi mogola drug brez drugega, kje pa. So pač odnosi, ki so nevezani na trajanje - preprosto so.
Družila najju je še kaka šola pa mladost pa energija pa žoga, ki je itak lahko droga. Potem sva urejala vsak svoje stvari in se je zgodilo, da jih zdaj spet. Ko mi je sporočil, da je v podobni bitki "zmagal Giro" in gre na "Tour", sem bil ne izmerno vesel. Ne toliko kot zase, a res me je napolnilo olajšanje. Ker sem pač (hudo) bolan in razumem, da mu je neko breme padlo s pleč. V času, ko sem sam spoznaval raka, mi je bil namreč svetilnik - pa saj je tako vse življenje. Brihten je bil v prvem razredu, človeški in neposreden pa vedno. Saj je še, vedno bolj bo, ker je zmagovalec. Ko je torej on zmagal (previden je kot vedno: končna zmaga je še vedno stvar, ki jo oba želiva), je meni dal neizmerno veselje: če on ozdravi, mene to - zdravi.
Naj mi ne zameri, da tokrat pišem o njem in naju. Bolezen nas lahko združi in poveže še bolj kot čas, ko nanjo ne pomislimo. Nekaj nas je bilo v mladosti takih, ki smo to zgodja dojeli, bili in smo prijatelji. Pa kdo tudi odpade kot suhi list jeseni: taka je usoda slehernega od nas, da pač svoje odločitve sprejemamo - prave, napačne in tiste vmes.
Torej moram priznati, da bom samo svoje zmage bolj vesel kot sem njegove. A duša lar lebdi ob občutku, ki se ga nočem znebiti: če je zmagal on, če lahko zmagam jaz, potem je tu tisti kar žene naprej: trma in upanje in oboje skupaj. Kaj še to pomeni? Da morda vlada neka pravičnost, da najboljši ne padejo kar tako - borijo se in zmagajo. Kje tu vidim sebe? Ob njem, če bom zmagal. Zdaj za te misli ni čas.
Hvala, prijatelj, da me zdraviš. Pa saj veš: kavica tam kot običajno in veliko si bova povedala, četudi bo besed manj....