Sem dolžnik, ker sem pač bolnik: nekaj dni sem dejansko preživljal težko. Čeprav sem bil opozorjen, so me stranski učinki kemoterapije in obsevanj zajeli kar izdatno. Oslabelost in vse zraven mi je vzelo vsaj 7 kilogramov, energijo in seveda dobro formo: bližam se idealni teži, to pa je problem. Shujševalna na tak način je lahko problem, a se borim z zdravniki vred. Zato sem moral v bolnišnico, da me imajo pod nadzorom. Po drugi strani pa dobra novica radiologov: obsevanje tumorja na vratu napreduje - zapišem optimistično -zelo dobro po 15 obsevanjih. Kar pomeni, da se proti tumorju borimo tako kot je treba, a daleč je končna ocena. Torej: kot v vsakdanu ni nikdar vse slabo ali dobro in to sprejemam.

Občutki, ko slabiš, nimaš nobenega apetita in samo počivaš, zame niso dobri. Ker tega nikdar nisem počel, še bolan nisem bil nikdar tako, da bi to občutil. Zunaj pa pomlad na našem vrtu in povsod: kontrast je res opazen. Naj dodam k temu ponovno, da prijatelji(ce) seveda z mano vred spremljajo vse to in dobivam vsak dan spodbude in še kaj. Bi bilo grdo, če bi napisal: že kar vsakdanje, običajno? Seveda, ker je vsako sporočilo nekaj posebnega: prihajajo tudi s pomočjo moje domače dobre vile, ki ji tudi res povsem naključni znanci sporočajo....izročajo...Tako tudi od tam kjer preživljam prostič as ob morju, mesar pošilja darilce zame, ko zve, da sem odsoten, doma...No, to je pa že pocukrano ganljivo, če soprogi na tržnici kdo zastavi vprašanje, "kje je nosilec vrečk"....

Zdaj grem proti drugi polovici terapij. Priznam, da sem bil kar v stresu po drugi kemoterapiji: močno mi je pokazala, kako je z mano, kako je z mojim telesom. Borba ostane in zaupanje zdravnikom, sestram, vsem. Moj onkolog nič ne slepomiši, ker za to ni ne čas, ne kraj. Obenem pa se mi vsaj zdi, da vse to še zdaleč ni zaman - da se nekaj dogaja, da je premik naprej kljub trenutno splošno slabemu stanju. Taki občutki so sam moja ugotovitev, rak je pač taka zadeva, da ga lahko zdraviš leta in leta, da se lahko vrne, da se lahko izboljša in slabše ..... to pa sem dojel od začetka in še zdaj sprejmem povsem mirno.

Bujna pomlad zunaj in fotografija od doma mi polepšajo dneve, ki so (bili)težki zaradi tega, ker si sam sebi odveč, ker si ne moreš pomagati in ker je nemoč nekaj kar res sovražim. V življenju sem redkokdaj iskal pomoč, tolažbo ipd. - sem pač trmast človek, ki sem od nekdaj vse iskal v sebi in bližnjih. Zato me je morda prav ta občutek najbolj soočil, da sem zdaj v drugem položaju. A se z njim soočam, sprijaznim pa ne: Pogi je pometel s konkurencu v klanec, mene to še čaka. Konkurent ni za mano na kolesu ampak v meni. Kaj mi še pripravlja? Ne vem, vem pa, da se ne bom predal. V nove zmage (nogometo geslo, ko sem življenje posvečal nogometu mi ostane kot vodilo).