Ko sem se "dal v javnost", sem sprožil reakcije. Predvsem o tem, ali se spodobi pisati tako o sebi, svoji bolezni in občutjih ob njej in o njej. Rak je za mnoge še vedno tabu, seveda pa jih ni malo, ki so bili ob tem veseli: zdaj je dobil svoje, pobralo ga bo in bo mir pred njim. Ne oporekam in se opravičujem takim, da sem še - živ. O drugih klicih sem že vse napisal, so z drugega pola in me zdravijo. Morda se lahko ob tem spomnim na klic, ki ga ni bilo. Klic nekoga, ki bi moral poklicati, če bi imel človeško dostajnstvo in bi znal z njim povedati vse o prijateljstvu ipd. Klic človeka, ki sem mu pomagal, ko se je v svojem okolju soočil s smrtno boleznijo. Klic človeka, ki bi moral biti pred vsemi, ki so me klicali in še kličejo. Zdaj sem se spomnil, da je tako - dejansko pa sem ga že odmislil. Ne samo klic, njega. Ker so razočaranja intimna stvar in ker dejansko ostaja samo epizoda, stranski lik, pogrošni matematik čustev. Zapik.
V življenju sem imel opravka z mnogimi znanimi, pomembnimi, posebnimi ljudmi. To gre zraven k poklicu, a med izredno pomembne štejem sosedo, ki zna pripraviti najboljšo "krompirušo" na tem svetu. Po tej plati je pomembnih zame nešteto, vsi so mi pri srcu. Med tistimi, ki jim pravim legende pa je tudi človek, ki ne mara novinarjev. Ki mu je srž športa bistvena, ne navlaka slave in podobnih zadev. Ki rad govori preprosto in naravnost. Nogomet mi je dal, da sem ga spoznal. Nato sem celo pisal knjigo o njem, slovenskem nogometu, uspehih. Nekoč sem mu na dom nesel potico, tudi sporekla sva se že. Dal mi je najboljši nadimek v mojem novinarskem življenju - pa jih ni bilo malo: gorenjski pitbul....
Danes sem govoril s Srečkom. Tistim, ki ni nikdar poudarjal, da je slovenska nogometna legenda, a je to bolj od vseh. Njegove želje so zame blagodejne. Hvala ti!