Bolezen prehaja glede zdravljenja nekako v zadnjo tretjino. V vseh ozirih: tudi tistih res hudih. Hujšam in to ni dobro, ker premalo jem in pijem. V naslednjih dneh ukrep zdravnikov, silim se zdaj sam. Skušam preprečiti drastične posledice. Vmes sem "normalen", a oslabelost je res huda...
Vse to naj bi bilo ob dojni kemoterapiji in dvojnem obsevanju mojega raka bolj ali manj že videno. Imam prijatelja, ki je shujšal 20 kilogramov. Skušal se bom boriti s tem, a občutki so res moteči: dejansko me nič posebej ne boli, čutim posledice le v grlu kjer se nahaja najprej odkriti rak. Za mano je 21 obsevanj, 30 - 35 jih bo potrebnih po načrtu mojega onkologa. Pridejo lahko še dodatne posledice, tudi v zadnjem delu...
Vse to pišem, ker moram zdržati čim bolje. Zato bosta naslednja dva tedna verjetno najtežji preizkušnji in potem bo terapije v tej obliki konec. Obsevanja delujejo na telo in rakove celice še mesec, dva. Šele potem pa bo vsaj približno znano, kaj se je zgodilo. Kot že zapisano: najmanj se s tem ukvarjam, za sproti imam dovolj...Če zmagam, toliko bolje.
Vmes skušam urediti še kakšno stvar, tudi v zvezi s Trmo. Ni jih malo, sem "one man band" in to se pozna. Trma bo od 1.7. do 1.9. pač delovala v drugačnem ritmu. A kar zmorem, zapišem. Zato zdaj pač prehajam v "gorsko etapo" pred ciljem. Grizem kolena, pritiskam....pa kamor pridem. Na onkologiji sem "staroselec", pregledi se vrstijo serijsko, kri sem dal...ne vem več, kolikokrat in kar se tega tiče, sem presenečen nad dobrimi izvidi.
Danes praznujem in seveda marsikaj pričakujem: da bo bolje. Kot je rekel moj sotrpin v eni od sob inštituta: takrat bo bolje, ko se pujsa kolje....Smejal sem se in se še.