Najbolj hecno in resno je, da je bilo vse to pričakovano. Napovedano. Za zdravnike in sestre na "onko" vsakdanja rutina. Zame pa: trpljenje. Ne tisto mučeniško, človeško pa. Ko ti izginjajo kilogrami kot bi kopnel sneg poleti, se pač spremeniš. Mlahavo telo, mišice, vse: posledica - kako res nasprotujoče - da po drugi strani zdravljenje poteka naprej. Še ducat obsevanj pa če me - pobere? Ko se zgane medicina, ponoven pretres: kaj vse imajo, kaj vse znajo, kaj vse poskusijo...In če na tehtnici vidim, da se je ustavila izguba kilograma za kilogramom, moram dati svoj delež. Pijem napitke ipd., goltam tablete....vse naročeno je meni v korist. Moj onkolog (imam dva, bogat sem...) za predel vratu je zdaj glavni: posledice kemoterapije in obsevanj so zaradi tega, ker napadamo raka že 23-tič. Še dvanajstkrat in potem pavza in potem...no, saj vem: smo ali nismo!? Niso lahko dnevi in noči, a imam srečo: psiha ni načeta kot je telo. Zdravila v vseh oblikah so odgovor medicine, moj odgovor je trma. Nikjer ne piše, da bo to dovolj, ni pa rečeno, da ne bo.
Kot nalašč je v teh dneh moj prijatelj poslal sporočilo. Z njim sva dejansko Trmo začela. On kot računalniški strokovnjak in predvsem dober človek, jaz kot ustanovitelj Trma.si. Pomagal je temu medijskemu malčku na noge, za plačilo ni vprašal - plačal sem, kar se mogel. Ker tudi on nekaj mora dati v lonec. Danes me je doletelo tole in zopet je bil čas odličen: potreboval sem take besede brez da bi se tega dejansko zavedal ! Kako lepo je sprejeti ponujeno roko, lepo besedo, spodbudne besede.... prijatelja, ki ni nikdar izumetničen, narejen ampak preprosto je tu in zdaj.
Dragi Miran,že dalj časa čutim, da ti moram povedati, da držim pesti v tvoji borbi s težko boleznijo. Dokler je volja tako močna, je vse lažja. In te ni nikoli manjkalo, kajne? Pregledujem Trmo in posebej zapisi v »Diagnozi rak« me nekako (z)dramijo v drugačen vsakdan in se zanje zahvaljujem: za odstiranje tančic za stenami Onkologije in tudi tistimi globljimi, preživitvenimi trenutki, ko se človek spopada tudi s svojo ranljivostjo. Hvala!
Veliko moči želim v tej borbi in kako že gre tista … v nove zmage!
Trmatorja sva ostala, nekdanje nogometno geslo pa tudi. Veste, kako smo sprejemali poraze ob žogi in kako smo iskali tolažbo in motive in izzive. Rad to ponovim, vedno znova: KO SMO IZGUBILI S 5:0, SMO REKLI - BOLJE ENKRAT TAKO KOT PETKRAT PO 1:0.....Zato velja vsem nam in vsakomur ponovno in vedno: V NOVE ZMAGE!