Lepo pozdravljen, g. Miran.

Žal, mal vam je energija posla, ane? Vem, poznam, pricakovano..... Smo sli skozi to malo nazaj, od novembta 2024 do januarja 2025; tisto najbolj intenzivno, skoraj brutalno obdobje zdravljenja. Kar zajemite mal vec sape, mal vec zraka, kot obicajno - posiljamo vam vsi dodatno "sapo"... rabite dodatno energijo, in to res ogromno. Pa da ne bi tale nas super "cajtng" opesal, bi malo tudi mi, bralci, lahko pomagali, ane? Ce poznate, zavrtite si pesem od Juhubande (zal pokojni Ahacic - fogl)..."Ce ti je hudo, ti moj zrak zajemi"....... Pomaga, ce ne drugace, pa vsaj, da se malo oko spere.V prvi vrsti zgodbo, ki jo posiljam v nadaljevanju, posvecam vam, dragi Trmator, v zahvalo za vse dobre zgodbe, pa obenem tudi za malce moralne podpore v tem casu, ko vem, ko vemo, da vam je zelo hudo... in v tej fazi vse huje, pa se bolj v zahvalo mojemu mozu, ki se tako vztrajno, ampak mirno, brez panike, bori iz dneva v dan. Navkljub 10kg minus 🤔. Vse ostalo sem v tem obdobju crtala iz urnika, se dogovorila z mladimi, da imava zdaj z dedijem na programu "Misija nemogoce", ampak jo bova premagala!!!

Obenem morda spodbudim se koga, da v tem obdobju mogoce pomagamo kaj napisat namesto vas?

Pa seveda, glavo gor, rokave zavihat, misice pokazat...in gremo borbat naprej!! Seveda bo OK!!

Najboljse zelje

(so)Vaščanka

NAJINA ZGODBA

Moz je bil poleti 2018 operiran - rak na prostati, kar resno je bilo. Na sreco  je žilav decko, fant od fare, bi rekli; krepak, pa v zelo dobri fizicni kondiciji. To se je pozneje izkazalo kot zelo dobra "podlaga" oz. izhodisce. Pa po karakterju optimist in vecni borec. In je kar lepo okreval, po operaciji dobra 2 meseca na morju, kjer neizmerno uziva. Ja, tudi psihicno pocutje zelo, zelo pripomore k okrevanju. Mine 6 let - seveda je bil medtem ves cas pod kontrolo dohtarjev - strokovnjaki ugotovijo, da se je napadalec vrnil, tokrat se bolj resno.

No, po konziliju na Onkoloskem institutu dobi predpisano terapijo: obsevanje in hormonska terapija. Dobil je kar precej neroden termin: vsak dan ob 15.15 uri, kar pomeni, da se peljes s šihtarji iz Gorenjske v Lj in z njimi tudi nazaj. Katastrofa. Prvi dan greva z avtom. Ugotoviva, da to ni navadna, ampak posebna, z vsemi mocnimi, v glavnem negativnimi custvi nabita avantura; sploh tam, na avtocesti kaka 2 km pred izvozom Sencur; pa november, tam ob pol petih je ze na pol mrak. Fuj. Ta vecer ugotovim, da nama to niti malo ni vsec, da morava bit mal bolj inovativna, poiskat kaj boljsega. Ne rabiva se dodatnega stresa, ze tako sva bila oba na pol, skupaj komaj za enega zdravega; sama sem bila na berglah, en teden po operaciji. Ampak, sem se odlocila, da hodim v Lj skupaj z njim; je rekel....ne trapaj, doma lepo v miru pocivaj! Lepo sem ga prelisicila z izjavo: aja, ti res noces, da sem s tabo? Pa tiste zvite, zalostne ucke.. Ja, seveda mi pase, ampak.... Ok, zmagam, kot ponavadi. Ugotoviva, da iz Kr odpelje vlak ob 13.06, udoben, moderen vlak, z zelo prijaznim osebjem, nikoli ni bilo zamude vec kot 1 min. Upokojenska kartica IJPP, juhuhu. Obenem dobiva in zelo uspesno zakljuciva uvajanje v LPP (prevod za gorenjce: ljubljanski potniski promet) Iz centralne Lj zelezniske postaje pa takoj na mestni bus, vcasih pa tudi ne; marsikdaj sva sla kar pes do Onkoloskega, nisva rabila vec kot 20 min. Pa itak sem imela z bergalami predpisano cimvec hoje; torej "all in" varianta. Pa od doma ob 13. uri, nazaj okrog 17h. Super. Komot,  popolnoma nestresno, 30krat, 30 dni zapored. Na obsevanje je moral priti s praznim zelodcem, kar je pomenilo, da sva imela "zakocerjo" (zajtrk, kosilo, vecerjo) tam okrog 6 ure zvecer. Nic hudega, so vcasih rekli: " kad se mora, nije tesko". Izkusnje iz Onkoloskega instituta - odlicne. Ena sama prijaznost, pomoc in podpora vseh vpletenih. Res so neverjetni, delali so tudi na bozicno popoldne in na silvestrsko jutro! Noro, kdo še dela takrat, ljudje, vas vprasam? No, tam nekje po 20 seansi obsevanja sem tudi ze odlozila bergle, kar je - na zalost - ampak, seveda, pomenilo, da sem spet bolj pocasna; na lepem sem presla iz stirih na dve nogi; oni dve odrivni sta mi kar malo manjkali. Me je moz prijel za roko, da mi je pomagal. On meni, haha!!!! Sva se zabavala ob tem! Vcasih sva tekla za busom, da sva ga ujela ....spet zabava ob "uspehu". Ampak, na takle, kar prijazen, mnogokrat tudi prijeten in smesen nacin sva midva obdelala to neprijazno obdobje.  Dobesedno z roko v roki, z nogami ob nogah!  Zdaj, 4 mesece po tem, izgleda, da je moj borec izbojeval spet eno bitko. Tako so rekli dohtarji, in upam, da se ob naslednji kontroli ne premislijo.

Zelo rad je;  dobro hrano res obozuje. V tej situaciji, vse prepovedano! Pa se tisto, kar ni prepovedano, ti skoduje. Najdes pac nekaj, kar ti da vsaj malo energije in zadovoljstva obenem, morda, kar na lepem, prezganka? Mu prpbam skugat, ponudit blago, neagresivno hrano.... No, ja? O vsakodnevnih tezavah, neprijetnostih in slabostih, ki jih je dozivljal in prezivljal, sam s sabo seveda, ob prehrani oz brez nje, slabem pocutju, resnem hujsanju, .....pa ob tej priloznosti ne bi govorila. Ta del pa res ni bil zabaven! Je pa cisto njegov,  zelo oseben. Zato pa...ta del pa naj pa res ostane samo najina zgodba.

Zato pa ponavljam, rokave zavihat, glavo gor, in HvalaBogu za HudeBorce in Dobre Vile!

Lp, vse dobro,

(so)Vascanka

Zapis objavljam kot sem ga prejel. Moja zgodba je spodbudila še eno. Nešteto jih je v ljudeh in med ljudmi. Kaj je skupno? Borba. Trma.