Iščem tiste, ki jih ni več. Zame so. Predvsem dva, ki sta bila blizu mene ali pa jaz njima. Pa ju je ugonobil rak, ki je tudi moja diagnoza. Eden se mi je dolgo po smrti neprestano prikazoval pred očmi. Največkrat zjutraj, ko sem na sprehodu z našo Mimi imel misli povsem zase in seveda nisem niti slutil, da bo kmalu moral o raku razmišljati drugače. Kot o moji bolezni in usodi. Prijatelj, ki je odšel, me je spremljal res dolgo in nisem si znal razlagati, zakaj ravno on - a niti ni pomembno. Še zdaj ga imam stalno pred sabo in zlasti eno njegovo lastnost: trmasto nepopustljivost. Tudi v bolezni je bil tak, ni se dal in to mi danes pomeni zgled, vodilo. Prijatelj, hvala tudi za to. Drugi je bil del moje rane mladosti in, ko ga je vzelo, smo se vsi samo spraševali: kako je to mogoče? Imel sem srečo, da smo se srečali preden na naše kavice ni več zmogel in tisti klepet me je vrnil v čas, ko je njegov oče njega in mene peljal na nogometno tekmo .... nepozabno in posebno doživetje. Kasneje sva gulila šolske klopi generacijsko blizu, bil pa je neločljiv del naše druščine in nepogrešljiv člen prijateljske vezi. Ko smo se poslavljali od njega, sem imel solze v očeh....

Zdaj sva dva iz te druščine "brata v orožju" kot si rečeva. Dokaj skupaj naju je doletelo to, da ni nič več kot je bilo, da je vse na novo - in ne boljše. Zdaj se obešenjaško celo ob kavi pošaliva glede raka in njegovih pojavnih oblik. Ja, zmoreva to, ker sem se od njega naučil, da fraze in vse ostale flance nič ne nadomestijo dejstev in obenem oba bolj ceniva prav neposrednost. Imava jo kot podlago za soočenje s posleicami, ki jih zaradi diagnoze že čutiva oba. Pa je prav posrečeno, ko si izmenjava kako izkušnjo, občutek, ravnanje in še bolj sva utrdila povezavo med nama, ki pa ni tista "v nesreči spoznaš prijatelja" ampak samo nadaljevanje niti, ki naju veže od prvega razreda osnovne šole na Primskovem. Vsaj zame je tako, nikdar pa nočem komu česa vsiljevati - morda sva prav zato sposobna vse skupaj vzeti bolj prvobitno, manj narejeno in izumetničeno. Kaj se bo bolnik z rakom sprenenevedal, konec koncev!?

Sam sem že soočen, kako bo vojna potekala. Nasprotnik je znan, bitk bo kar nekaj, izid je negotov. Toda lagal bi sebi in drugim, če ne bi verjel v to, da sem sposoben zmagati. Četudi ne bo tako, bi bila vsaka predaja povsem proti mojemu življenjskemu vodilu. Sem si moral skoraj vse res trdo izboriti, si lahko še povratek zdravja? Ni odgovora, velja pa trma in boj. S prijateljem sva tu kar enotna: če ne verjameš, če se predaš, kaj iz tega lahko nastane?

Tisti, ki jih je rak iztrgal iz mojega okolja, so zdaj moji sopotniki v mislih. Kot zapisano: spomnim se jih, z mano so in morda mi pa oni dejansko pomenijo več kot sem si kadarkoli predstavljal. Meseci, ko se družim z nevarnim tujkom v sebi, prinesejo tudi vse to kar prelivam v moje zapise. Čas za mano je poln fantastičnih doživetij in hvaležen sem zanje, ker so moje življenje (po zaslugi najbližjih tako ostaja...) napolnili z vsebino, ki mi je opora. Čas pred mano pa je čas, ko polagam vse v roke strokovnjakov, ki mi že pomagajo in mi bodo še. Prijatelja, ki sta odšla v nekaj letih, sta del te zgodbe: manjkata mi, a mislim, da sta še tu. Vse ostalo je pa plod mojih občutkov pred časom, ki je pred mano: čas preizkušenj je to. Vsak prijatelj mi je toliko bolj dragocen. Pa bil tu ali nekje v večnosti.