Rak je tihi ubijalec. Ko te nič ne boli, je najbolj nevaren, zahrbten. Tudi pri meni je bilo tako: nedolžna oteklina, potem pa seveda posnetki celega telesa in ubijalec v pljučih. Morda bo še kje kdaj, to je možno in celo logično. A koga odkrijejo, si že v boju z njim: tu pa seveda ne gre več brez bolečin. Psihične rane in okvare tokrat zanemarim, za telo gre. Ker so mi izpulili enajst zob zaradi obsevanja (zobje so lahko zelo nevarni, če tega ne storijo), sem se takrat soočil z bolečino. Tistih opozoril "zdaj vas bom papiknila" pri odvzemu krvi sploh ne štejem več med bolečine. Pa preiskav kjer ti vzamejo tkivo za analize, tudi ne. Resno soočenje je bila operacija pljuč kjer pa sem jo sam kar dobro odnesel: pričakoval sem hujše posledice, dobil pa malo zalogo protibolečinskih tablet in morda sem tudi malo bolj potrpežljiv - pa je šlo.

Seveda sem spremljal boje sotrpinov proti bolečinam: tu zdravstvo res ravna hitro, skuša pomagati in pomaga. To pišem zato, ker so se me lotile bolečine, ki so drugačne. Hujše? Oslabelost, nemoč skozi to - kaj je hujšega za človeka, ki prej pol stoletja ni bil pri zdravniku? Do ambulant me po tem res razvejanem trebuhu UKC in OI vozijo na vozičku, pomagajo mi pri obsevanju....ker je to zanje vsakdanja praksa in vedo, da "onkoti" v tej fazi ne trpimo "klasičnih bolečin" ampak posledice sprememb v našem telesu. Ena od sprememb je - zdravljenje. Poenostavljeno: bolečine imam, ker se zdravim.

Klinika se ukvarja s probolečinskimi ukrepi. Tablet in drugih pomagal kolikor hočeš. Močne, močnejše, najmočnejše. O nečem ne morem pisati: o tem, kako je, če zdravljenje ne pomaga več in...Morda bom to še skusil, borim se, da ne bi. Zato te bolečine, ta napad na moje telo, izgubo kilogramov in še kaj jemljem tako kot ljudje naredimo, ko je kaj hudeja: ja, lahko bi bilo še hujše...Ta filozofija sama po sebi ne pomaga, a je nesporno resnična. Sam imam zdaj še sedem srečanj z aparatom številka 7 v kleti OI. Bodo "scvrli" sovražnika? Tak je načrt, konec pa to ni. Nesporno pa potem najbolj drastičnega vpliva na telo ne bo več v taki obliki čeprav sevanje delije še mesec, dva v telesu.

Bolečine ljudje različno prenašamo. Pri raku je najhuje to, da te ne opozori takoj, ko se pojavi in te začne ubijati. Me pa bolečina zdaj opozarja in sooča, da se zdravim. Je torej to dobra plat bitke, ki pri meni intenzivno traja kakih pet mesecev? Težko rečem, upam pa...