Današnji dež je blagodejen. Tudi zame, ki sicer poletne šoke preživljam res udobno: v hladu doma, ki je od nekdaj precej odporen na sončne udare. Minuli konec tedna je bil za moje počutje - katastrofa. Enostavno nisem bil pravi, enostavno sem bil podrt, slab in kar je še teha izrazov. Danes zjutraj sem z zadovoljstom ugotovil, da sem boljši in seveda štel - sedmice... Ker se bom jutri teden zadnjič srečal (vikendi so prosti...) srećal z ljudmi, ki so mi pokazali toliko dobre volje, potrpežljivosti in razumevanja v kleti "na onkotu": izteklo se bo 7x5 dni obsevanj oziroma "renčanja" aparata, ki mi žge rakave celice na vratu in v pljučih. No, tam jih bo že jutri zadnjič - tako so v načrt zapisali zdravniki. Prijatelj, ki je doživel na moč podobno usodo in so mu raka izžgali nedavno, me je ob njinih srečanjih ob kavi dobro opozoril na "sklepno" dejanje: okus, slina, oslabelost, hujšanje kot simptomi me niso obšli. Pa še kaj svojega sem dodal, da je lepše...

Boj proti bolezni ni loto, ni igra na srečo - a jo moraš imeti. Zase lahko rečem, da nisem nikdar verjel v to, da bo nekaj priletelo iz nevemodkod in mi rešilo nevemkaj. Zato sem tudi zdaj trdno prepričan v znanje tistih, ki mi pomagajo, me zdravijo: "Še malo pa ga bomo, kajne gospod Šubic!" mi vlivajo upanje ljudje, ki se iz ure v uro in iz dneva v dan soočajo z bolniki kot sem jaz. Ustvarili smo že nek oseben odnos, njihova strokovnost in profesionalnost je dopolnjena z lepo besedo, pripravljanostjo pomagati vedno in na vsak način. Samo obsevanje bo od jutri za pol krajše, vse skupaj deset minut. Seveda pa tudi prihodnji torek ne bom z mize vstal nič bolj drugačen: proces je dolg, naporen, a ima svoj konec.

Vse to pišem, ker sem po naravi malo fatalist, verjamem v neko usodo, v nek potek dogajanj. Vernik v nadnaravno? Niti malo ne: le preprosto se ne ukvarjam veliko s stvarmi, na katere nimam vpliva. Zato morda kaj preživim lažje, kaj pa težje. Nekoč sem kot novinar spoznal gospo, ki sem ji po njeni pripovedi o njenih bitkah preprosto rekel, da jo občudujem, kako močna je. Kaj vse je dosegla, kako se je borila. Pred kratkim mi je pisala...

Ko sem prebrala novice na Trmi, me je povsem pretreslo, ko zagledam vašo objavo in ne morem verjeti, kar sem prebrala!! In potem zagledam še vašo sliko in napisano, da ste zboleli za rakom! Ne vem kaj naj rečem, nimam besed, ob takšni pretresljivi informaciji.....

Gospod Miran, jaz vam želim iz srca res vse dobro, da bo zdravljenje uspešno, verjetno bo zelo še hudo in veliko trpljenja, samo vedite, da mislim na vas, ter bom tudi molila na Brezjah za vas in za vaše zdravje, da se bo obrnilo na dobro!

Vidite, ljudje v stiski ne pozabljamo drug na drugega. In to je zagotovo ena od lekcij, ki se jih zdaj učim...Ni treba srečnih številk, dovolj je človeški odziv, kajne? Ne samo ob stiski, bolezni, skušnji - vedno. Sem to vedel od nekdaj in se samo še bolj zavedam?