Zbudil sem se povsem običajno. Pa ni običajen dan. Jutranji obred zdravil in prehrane po sondi je bil povsem rutinski, ker se že ponavlja. Pa ni šlo za vsakodnevno rutino. Ker okoli 17.ure ne bom sedel v avtu na poti do Ljubljane, do "onkota" kjer sem bil 35x ob18.00 v kleti, na obsevanju. Urnik se je izkazal za odličnega - popoldanski termin pomeni malo manj prometnih zagat, še parkiranje je lažje. Vse ostalo pa je bila res že skoraj navada. Ni čudno, da so me včeraj proti večeru pospremili z željo, da se ne vidimo več. Se strinjam.

Vse mogoče naprave, zdravniki, vse mogoče preiskave: pa nič. Ja, res: nič. Zdaj sem namreč v praznem prostoru - moje telo je še polno žarkov oziroma posledic, dejansko pa je to obdobje končano. Novo se bo zečalo čez kak mesec, dva, ko mi bodo odredili, kako naprej. Kaj so in česa niso pozdravili. Del procesa ostajam in seveda kot vsak bolnik z rakom upam in želim najboljše.

Mi bo manjkal vsakodnevni obisk in vsakodnevna rutina? Niti ne, kaj bi lagal. Na koncu sem bil res že naveličan in zlovoljen in tečen in...Hvala vsem, ki so me prenašali in me še bodo. Je pa neverjeten občutek, da bo preostalo zdravljenje samo nadgradnja tega kar se mi je dogajalo in se mi še dogaja...

Pol leta nazaj sem bil drug človek: zdravje se mi je zdelo samoumevno, dobro počutje tudi, da o dobrem apetitu ne pišem. Zdaj sem na poti, da si to povrnem?! Da mi povrnejo, točneje. Cena tega je res visoka, ker sem preživel šesturno operacijo. Brez nje marsičesa ne bi bilo mogoče doseči. Pa sem sploh dosegel? Morda celo - presegel?

Prvi dan "svobode" je dan neskončnih sanj: saj sem po vojaško odšteval, da je minilo...Upam si zapisati, da me je zdravil tudi odziv vseh, ki so pač ocenili, da mi je treba kaj napisati, poslati, želeti. Da bo jasno: nič se še ni zgodilo kar bi me dvignilo ali potlačilo. Pa vendar je današnji dan poseben, ker mi ponuja neskončne možnosti, ki bi jih sicer rak lahko že pokončal. Kot jih morda nekoč bo. Dokler je tako kot je, sem neizmerno zadovoljen. Z vsem in vsemi. Celo s sabo. Nekaj etap sem prevozil tudi po zaslugi tega, da sem dojel nekaj, česar prej nisem: da sem močan, ker vse to zdržim. To mi morda sanje lahko spremeni v nekaj resničnega. Vsaj za nekaj časa. Kot vsem nam, ki nam je skupno samo eno - nekoč se za vsakogar vse konča. Meni se je v teh mesecih že in se znova začelo in ....tako naprej. Trmasto, jasno.

PS

Morda bom pa marsikoga celo razočaral....npr. mrhovinarje....Pa sem nekoč na začetku mojega novinarstva dobil pismo z naslovom "Novinar - mrhovinar!" Preroško?