Priznam, da si včasih zavrtim tiste pesmi, ki so mnogim neznane. Predvsem mlajšim. Vsak ima pač svoj izbor, o okusih se ne razpravlja. Spomnim se ne tako odmaknjenega nastopa Tereze v Istri, ko me je v njenem slogu objela kot bi bila stara prijatelja. Pa nisva...ampak taka pač je.

Ker se v tem času soočanja z rakom velikokrat odpravim v vrtincu svojih misli in spominov nazaj, si ne morem kaj, da ne bi imel pred očmi dveh prijateljev, ki ju je rak ugonobil kot pač ta morilec ubija: brez milosti. Bo tudi mene tako? Tretji prijatelj se je z diagnozo soočil malo pred mano, se bori po svoje. Četrti je raka premagal, a vedno poudari, da končne zmage (še) ni - je pa v tem, da lahko živi naprej. Še eden v nizu je o raku zvedel nedavno, zdaj gre po moji poti....borba sledi. Vsak med njimi in jaz zraven ima svojo zgodbo, smrt dveh se me je dotaknila. Morda jo zdaj podoživljam, ker takrat še nisem vedel, da me čaka moje soočanje z rakom in vsem kar prinaša bolezen in zdravljenje in...

Prijatelji stari, kje ste? Kje smo? Ko vas prikličem pred oči, oživijo neke podobe, dogodki, vtisi. Pa ne samo za tiste, ki so tako ali drugače soočeni s podobno diagnozo ali pa je bil rak že usoden. Gre tudi za vse druge, ki sem jih štel in jih štejem v pripev pesmi Tereze, te dalmatinske pevke za mnoge generacije. Če sem ob izgubi dveh prijateljev lahko samo nemočno opazoval, sem v svoji zgodbi v prvi osebi. Obenem pa seveda ugotavljam: čas diagnoze raka v mojem telesu je nekatere vezi in prijateljstva samo še poglobil ali pa razvil na raven, ki je prej nisem zaznal. Sem bolj občutljiv, ko mi življenje visi na nitki ? Brez dramatizacije, moj scenarij je še odprt - a občutki in čustva se izostrijo.

Ogromno časa za premetavanje misli imam. Seveda vedno iz mojega zornega kota, z mojo sposobnostjo dojemanja in analiziranja. Zdi se mi ključno tole: če sem do zdaj že nanizal prijateljske odzive, je nekaj pri meni gotovo. Ne gre za intenzivnost, včasih je eno samo spodočilo dovolj, da sem prepričan, da skapel prijateljstva reže raka v meni brez milosti. Seveda tudi obratno: včasih me že eno sporočilo odvrne od tega, da bi kako pijateljstvo analiziral, vzdrževal...Sem pač človek s svojimi slabostmi in zato v takem odzivu sam vidim svojo doslednost: prijateljstva se ne da ukazati, ne moreš ga odpovedati kot naročnino na časopis, lahko ga samo pokažeš. Ali pa ne.

Prijatelji stari, kje torej ste in smo? Jaz v tebi, ti v meni, vsi skupaj ali pa neskončno narazen. Hudiča: največ pišem o "prijatelju", ki se je naselil vame in ga zdaj ubijam(o)! Usoda me je povezala z njim, včasih je od prijateljstva do sovraštva le korak. Zato si želim, da bi imel čim več prijateljev, ker jih potrebujem kot sem jih vedno. Upam, da tudi oni mene. Ker potem vprašaja iz naslova pesmi sploh ni več...Tu sem, si,smo.