Minevajo dnevi, ki so si podobni: prej sem gubal čelo nad vsakodnevnimi vožnjami na "onko" po žarke, ki so ubijali raka, zdaj pa tega ni več. Zato so dnevi monotoni: še vedno čutim posledice zdravljenja in vse nujne pojave ob tem tudi. Zato s kremo čuvam kožo na vratu kjer so me obsevali, zato vzamem kako predpisano zdravilo in zato se hranim s sondo...Pa še kaj bi se našlo.

Premik? Morda o njem lahko pišem danes, sedmi dan po zadnjem obsevanju: nekako mi splošno počutje daje slutnjo, da sem se odmaknil od kemoterapij, obsevanja in sem zdaj bolj ali ne "sam svoj". Organizem je dobil kar je moral, 35 doz obsevanja in vse ostalo. Dao operaciji pred tem ne pišem. Zdaj se je vse to v meni nagnetlo, organizem pa pač zdrži kar zdrži. Ko izgubljaš kilograme, gre hitro - nazaj pa bo šlo (če bo šlo...) počasi. Je potem logično, da si tečen do sebe in drugih? Je razumljivo, da je to obdobje, ki ga je treba res vzeti z dobro voljo in pogumom in trmo? Zame je. Pa mi kak sotrpin mirno pojasni, da je tudi sam vse to in še kaj dal skozi.

Zanimivo: ob vsem tem spim kar dobro...Zamotim se pa z enormnimi količinami športnih dogodkov ipd., ki jih spremljam. Ker dejansko drugih sprememb ne morem beležiti, ker niso tako hitre. Zdravnica mi pove, da mora iz mene marsikaj: "Samo pljuvajte ven, to je dobro!" in kar je še takih in podobnih navodil. Skušam čuvati vneto grlo kjer ni zdravil kot pri angini: vnetje je posledica obsevanj in "napada" na raka, ki sem se ga prvič povsem jasno zavedal ob posnetkih mojega tumorja. Februarja pač ni bilo dvoma, na podlagi tega (edinega!) samoplačniškega izvida me je vse res strelovito pripeljalo do danes, ko si upam zapisati, da moj organizem obračam proč od sovražnika, ki naj bi mi ga v telesu uničili. Ali pa ga še bodo, to je vedno odprto. Zato zdravljenje prepuščam zdravnikom in jim zaupam, sam pa seveda vse te negativne okoliščine doživljam na svoji koži in v svojem telesu: ko bo bolje z grlom, bom več in bolje jedel...ko bom več in bolje jedel, bo telo odpornejše....ko bo telo odpornejše, bom bližje ritmu normale...

Pojma nisem imel, česa vse sem zmožen. Ko so mi populili enajst zob, je bil to eden vrhuncev soočanja z rakom. Ko so me opariral šest ur tudi. Ko sem izgubil kakih petnajst kilogramov in več, je bila to že skoraj zadnja faza posledic. Pa jih bo še in so še. Če sem vse to zdržal, bom pa še kaj. Preizkušnja te šele definira kot bitje, ki je marsičesa sposobno. Pa sem na tej poti srečeval mnoge, ki sem jih in jih še občudujem: oni aso zdržali še mnogo več - in tudi to me je naučilo skromnosti: ja, je zoprno....ja, je hudo...a trma je odgovor. Hvaležen sem, da se borim(o) proti smrti oziroma, da vztrajam. Kot mnogo drugih, kajne?