Trenutno stanje, ki ga skušam najprej dojeti in potem zapisati, je tako: morda nekaj časa ne bom zmožen pisanja o raku v meni. Kaj to pomeni? Vse gre svojo pot: od diagnoze do zdravljenja. Zame je seveda vse to novo in - kaj bi si lagal - hudo. Ker pač nimam ničesar, za kar bi se z gotovostjo lahko prijel. V takem položaju pa človek prime za vsako bilko, da bi se potegnil ven, da bi se rešil. Dvoma pač ni: rešiti se hoče vsak.

Hvala za vse objave. Srečno in uspešno zdravljenje želim. Držim pesti!!!!!

Lep pozdravček

To zgoraj niso bilke, to so pa stopnice za ven, gor. Res se ponavljam: najbolj me presenetijo ljudje, ki jih ne poznam, bežno poznam in tako naprej. Pošljejo sporočilo, spodbudo. Vmes si izmenjujem zaznave z vsemi drugimi, domačih in bližnjih in prijateljev ne naštevam posebej. Koliko časa bom torej lahko še počel tisto kar me "gor drži" pa ne vem. Preizkušnje pred mano so vse prej kot nedolžne, so psihično in fizično zahtevne za vsakogar. Posebej zame, ki tako do starosti nisem "poznal" zdravnika, zdravila. Jih pa zdaj toliko bolj in več. Doživljam pravo demnostracijo, kaj v Sloveniji znajo zdravniki, kaj zmore medicina, kako smo lahko ponosni na to. Pa ne, da bi znal presojati: samo take so moje "povratne informacije" ob dejstvu, da me ogroža smrtno nevarna bolezen in da zanjko ni generalnega zdravila. A to ne pomeni, da se  z rakom ne borijo mnogi in da uspehov ne manjka. Zato vsako preizkušnjo jemljem kot del tega, zdravljenje pa je že naslednja stopnja.

Tole pišem iz sobe številka 17, postelja nosi številko 1. A niti za trenutek nisem dojel, da bi bil jaz številka. Ne, čisto zares ne - ravno nasprotno. Sleherni stik (in zdaj sem res preizkusil ambulante, ordinacije, laboratorije ipd. itd. ter ljudi v njih) me zopet navdaja s spoštovanjem do stroke in človečnosti, Ni mi lahko, ker bi si delal utvare, da to zadošča. Čaka me nov korak v neznano, novo soočenje z mojim stanjem in seveda čakajo me posledice. Vedno pomislim na najslabše, a upam na najboljše.

Ne vem, če znam vsaj približno opisati stiske in občutja in tudi pozitivne premike ob temeljno res negativni diagnozi od katere nič ne bežim. V tem času sem tudi precej sam po sili razmer (bližnji so seveda z mano, ob meni...): ko kje čakam, ko ležim v bolniški postelji, ko sem v  kakem prostoru z zahtevno aparaturo ali pa kar tako seveda premišljujem in moram priznati: samota včasih neizmerno prija in koristi. Olupi te balasta in te približa samemu sebi. Naj še enkrat zapišem, da je prav to morda razlog, da sem sploh začel z vsem tem. No, nisem hvaležen raku za take ugotovitve, se pa prilagajam. Kaj pa hočem?

Samota je človeku lastna. Mnoge odločitve in preizkušnje in .... doživljamo sami. Zato skušam tudi zdaj v tem iskati kaj novega. Česar o sebi in drugih ne vem ali nisem imel časa vedeti, premisliti. Mnogi po taki življenjski preizkušnji spremenijo marsikaj: način življenja, celo razmišljanja. Odločijo se za podvige, ki so jim morda prej manjkali ali za početja, ki so jih želeli v podzavesti in so zdaj prišla na dan. Spremenijo se.

Naj iskreno zapišem, da z mano ni tako. Nič usodnega ne bo, če se končni izid pozitivno razplete. Tudi če se ne bo: saj nas vse to prej ali slej čaka in temu ne ubežimo. Enostavno si predstavljam, ko sem sam s sabo, da bo najbolje in najlepše, če bo vse šlo svojo pot. Ki bo moja pot.

V vsakdanu smo dnevno na preizkušnji. Veseli nas, če se dobro odrežemo. Recimo: jutri si tudi jaz želim, da bi se dobro - odrezal...Noč pred mano je tudi čas za samoto.