Sonda preko katere prejemam v želodec posebna (medicinsko predpisana) dopolnila, da se vrnem v vsaj približno vzdržno stanje, seveda pomeni dnevne obroke koncentrirane hrane, ki jo dobim večinoma na recept oziroa po predpisu zdravnikov. Cevka skozi nos to pripelje do želodca. Lepo, a seveda ima tudi druge posledice: odvajala so nujnost (klistir je najbolj drastičen ukrep...), ker hrana te vrste pač za moj telo ni običajna in....Aja, pod tuš je tudi treba: pranje lasišča pa pomeni "napad" na obliže, ki držijo sondo v nosu in naprej...Banalnosti, kajne? Zame pa seveda dnevna logistična dejanja kjer zopet moram priznati enkratno pomoč "domače patronažne službe" kjer je menjava posebnih držal /povojev, obližev.../ za sondo postala rutina. Ponoči se mi ne zgodi, da bi cevko (priključek za "šprico" je res enostaven) poležal ali si jo nehote potegnil iz nosu kar pomeni nujno odhod v ambulanto, ker jo vstavi lahko samo medcinsko osebje....

Torej dolgčas ni. Kdaj sem nazadnje jedel kruh pa res ne vem. Dolgo nazaj, ker sodi med tisto hrano, ki ni in ni šla skozi moje vneto grlo. Če dodam, da je danes dva meseca od začetka obsevanj, sem napisal že veliko: v tem času se je marsikaj spremenilo. Tudi na bolje? Vsekakor: zdaj se namišljeni seznam želelnih živil in hrane vse bolj pogosto pojavlja. Če prej nisem bil ljubitelj pudinga, sem danes da začel z njim - ker je mehak in tudi okusen in prijeten za moje grlo, ki sicer deluje mnogo bolje. Zdravnik je rekel, da je tam v požiralniku 21 mišic ali sklopov mišic, ki jih je treba trenirati, da se ne odvadijo svojih funkcij. Na tem sem zdaj, kruh pride na vrsto - juha ali jogurt in podobne dileme pa seveda vendarle pomenijo premik tudi od sonde k normali.

Vsak bolnik bo zamahnil z roko: te banalnosti so pač lastne bolezenskemu stanju, s prebavo vred. Koliko ljudi si vstavi klistir, da opravi kar je nujno za telo, ne vem. Vem pa, da se mi je netako dolgo nazaj vse to zdelo (pa sploh nisem mislil na to...) popolnoma odmaknjeno, ne namenjeno meni ampak nekomu drugemu nekje drugje. Kot te vse to doleti, se moraš pa soočiti, prilagoditi. Že golo tuširanje je tako proces in tu ni kaj dodati. Če sem prej (navada je železna srajca) v roki sukal britvico, sem zdaj neskončno hvaležno iz rezerve vzel brivnik, ki seveda poenostavi zadevo.

Zato me je treba razumeti, da je vsak puding zmaga. Ker sluti za tem palačinko, bognedaj - celo kruh. Torej hrano, ki mi jo bo dovolil zaužiti moj požiralnik, moje grlo. Tu ni nobene tablete, je samo blaženje morebitnih bolečin (k sreči tu res nisem dobil hudih porcij) in čakanje, da se posledice zdravljanja umirijo. Z jasnim zavedanjem, da se verjetno popolnoma ne bodo nikoli. Bolnik z rakom (sam imam dve diganozi, da bo jasno...) to vzame v zakup. Sonda in cevka sta pri tem najmanjša problema? No, za nekaj drugega gre: kos kruha je iz včerajšnje vsakdanjosti zdaj želja....