Na tujem je vse boljše. V Ameriki pa sploh: bolje tam dobiti raka kot pa v Sloveniji, je modroval Slovenec, ki živi zdaj v ZDA. Prav, njegovo mnenje pač. Obenem pa sem (bil) jezen. Najprej: je sploh mogoče reči tako neumnost kar tako, nasploh? Je res smrtno nevarna bolezen prava za primerjavo o te, kako je kje bolje?

Ne strinjam se s trditvijo zaradi tega, ker nima nobene podlage. Ja, res vprašani takoj doda, da je ključno zavarovanje. Če ga tam čez lužo nimaš, ti je usoda znana. V Sloveniji ga skoraj vsi imamo: ko zbolimo ga pa spoznamo, če ne prej. Kvasiti javno o tem je možno, nimam nioč proti. Tvoriti take teorije in trditve pa je - milo rečeno - nezrelo. Trapasto bi bilo, če bi pripisal: ni kaj, naj preizkusi...

Tudi sam nisem. Preizkusil in preizkušam pa slovensko plat: zame je bilo ob diagnozah raka na dveh mestih v telesu poskrbljeno vzorno. To je laična ocena, a tudi omenjeni pogovr z mladim rojakom, ki uživa v ZDA, je po tej plati podoben. Vse to, kar sem doživel, je mogoče le, kar imamo javno zdravstvo. In skrb za rakave bolnike je izredno zahteven del tega. In odgovoren: tu ne gre za otiščance, tu gre pač za preživetje. Jasno je, da smo zato onkološki bolniki toliko bolj občutljivi. Tudi sam, verjetno. Našel bi kako kritično ost, ki pa se dobesedno utopi ob demonstraciji skrbi, strokovnosti, empatiji. O tem sem že pisal, zato me je resnično spodbodla zgornja trditev, ki se meni zdi neumestna, trapasta.

Jasno je, da nisem objektiven: sodim samo po sebi. Do danes sem to državo kot onkološki bolnik stal vsaj 150 000 evrov, če bi to moral plačati. Vzel sem najnižjo približno vsoto. Jasno je, da v primeru dobrega izida nobena taka cena nima - cene. Toda: stroški zdravja so povsod enormni. Pri nas velikokrat obsojamo nepravilnosti pri tem, a nekaj nam ostane: kljub mnogim doplačilom, je pot do zdravja še vedno dostopna. In tlakovali smo jo s plačevanjem prispevkov kjer imamo tudi mnogo zamer.

Jezen sem, ker me nekdo s tako neposrečeno primerjavo zadane dobesedno v živec. Ker se na tak način primerjav ne dela in ker mnogi ne vedo, da je tam čez lužo bolezen lahko - bankrot. Če nisi dovolj visoko zavarovan, gre vse - avto, hiša, prihranki. Ni milosti. Pa nimam nič proti: če so se tako odločili, če so tako izvolili, je to res njihova stvar. Pri nas pa si želim, da bi še vedno res vsi imeli odprto pot do zdravja kot sem jo po tej plati prehodil sam. Ker nas to dela boljše, bolj humane, manj nečloveške, ko pride do stiske ali hude bolezni kot jo imam sam. Zato je zame nekaj gotovo: o raku in še čem, se ne šalim. Ne delam trapastih primerjav in ne presojam.

Zakaj? Zato, ker sem še živ. Živ pa sem zato, ker se z rakom borimo - medicina, država s pogoji, jaz sam. Zmage niso samoumevne, ampak: na koncu vsi umremo, kajne? Zato podpiram, da zdravje ni tržna zadeva in zdravljenje ni zaslužkarstvo. Pod to se pa zlahka podpišem, ker to doživljam.