Malenosti so življenje. Zame od nekdaj cenjeno in spoštovano reklo: vedno sem cenil in vedno so se me dotaknile drobcene pozornosti, na videz nepomembni odzivi. Po tem sem večkrat meril kakovost odnosov s soljudmi, zaradi na oko nepomembnih malenkosti sem se znal prepirati, a jih tudi neizmerno ceniti.

Krožnik fižola /uporabil bom ljudsko besedo "pasulj" zaradi geneze te jedi in zato, ker sem jo kot tako dojel in sprejel..../ je zame simbolnega pomena. Spomnim se, da ga je nekoč kuhal pokojni oče Franc v velikem "ekonomloncu", podobno pa se je takih jedi lotil tudi pokojni tast Marjan /krompirjev golaž je bil njegova legendarna jed/. Nekoč je oče kuhal in potem nepravilno odprl lonec pod pritiskom in smo imeli jed potem po stenah...Še zdaj mi gre na smeh dogodek iz otroštva! V študentskih in dijaških časih sem si dobroto privoščil v menzi "Žeri seri": poceni, dobro skuhano, klobasa je bila zraven in spomnim se, da sem si zraven omislil še "kremšnito". Menze ni več, spomin je še. Pa med vojaščino sem se pasulja najedel dovolj: nikoli me ni motil, vedno je bil neka ljudska prijazna jed. Danes ga odlično zna skuhati mama partnerja moje hčerke, tudi soseda me je že "počastila" z njim. Največkrat sem ga jedel (ga bom še....) v gostilni na Laborah kjer kuha Marija - pa še vampe, jetrca, golaž in podobno. Vedno sem nekako hitel: pridne natakarice so ekspresno postregle, kruh je bil obvezna priloga....

V teh dneh sem pasulj znova jedel. Potem, ko nisem jedel dobesedno nič. Oziroma sem po cevki "jedel" umetno hrano. Kakšna sprememba in kakšen občutek, da s pasuljem "tolčem" raka v sebi ali vsaj njegove posledice! Znan okus (čeprav sam še vedno ne okušam na polno tistega kar dobim v usta...), vse kot mora biti. Pasulj je zdaj etapa v procesu vračanja v normalne okvire: če jem to preprosto jed, ki sem jo imel rad vse življenje, potem ... je vse v redu? Potem se bom zmazal? Potem bom zopet lahko oblekel hlače kot prej in...Veliko je še takih prebliskov, pasulj je torej faza v mojem bojevanju za zdravje?

Trenutno ne smem pasti v evforijo, v "pasulj navdušenje": še vedno sem oslabel, še vedno sem zelooo daleč od stanja pred začetkom obsevanj ipd. posegov v moje telo. A mi je ta preprosta jed dala jasno sporočilo: hudič je res v podrobnostih, v drobcih življenja in v stvareh, ki sem jih prej jemal kot samoumevne. Rak torej (še) ni zmagal, če lahko zajamem z žlico in - uživam....