Potem, ko skoraj sam sebe silim, da bi bil čim bolj "normalen", me moje telo včasih opomni: počasi, ne divjaj. Pa vseeno pride čas za to, da odidem iz moje izolacije po kakem opravku. In danes sem zavil k moji frizerki. Ko me je povabila na stol je rekla: "Berem vaše kolumne. Me kar pretrese... Trma, kajne?" Priznam: še en šok v nizu. Prijazna mojstrica s škarjami mi je potem povedala, da je pač bralka spletnika in sva potem klepetala kot se pri frizerju spodobi in od nekdaj počne. Sam pa sem ves čas sam sebe spraševal (in to počnem tudi zdaj s tem pisanjem), kaj sem - dosegel? Kaj sem naredil?

Z rakovo diagnozo sem morda naredil Trmo še bolj ali sploh - osebno. Očitno sem se dotaknil s tem mnogih, ne samo bližnjih in sorodstva in prijateljev. Enostavno so ljudje to moje brskanje po sebi in soočanje z diagnozo in zdravljenjem in vzeli kot branje, ki jih pritegne. Zaradi osebne usode, ki jo s tem sporočam in širim? Že mogoče, sem pač - brez olepševanja ipd. - bil javna osebnost in zaradi poklica in še česa prisoten med ljudmi. (Po)znan? No, tudi - z dobrimi in slabimi posledicami, vzamem v zakup.

Moja frizerka me je "polepšala". Že moj sosed, ki me je polepšal pred tem, je naredil ogromno za občutek, dase vračam v normalnost. Če sploh vem, kaj to je. Enačim jo v veliki meri s časom, ko še nisem vedel in občutil, da imam raka. Ko sem se pogledal v ogledalo, sem ponovno dojel dvoje: bolezen pustoči po mojem telesu in pušča posledice, a to ni razlog za brezup ali malodušje. Kot vedno lahko dodam: tudi slabše bi se lahko končalo ali vsaj odvijalo. Se je pa kar nekajkrat zgodila opazka, ki jo jemljem z veseljem na znanje: "Ja, dobro te je pobralo ampak zgledaš pa bolje kot sem pričakoval!"

Današnje srečanje s prijazno damo, ki me je po nekaj mesecih postrigla, me je res prepričalo, da sem skozi vsa ta leta sTrmo nekaj naredil. Uresničil sem temeljni novinarski cilj: odzivnost. Priznam, da sem to vedno jemal kot edino nagrado, priznanje ali karkoli na moje delo. Ne vem, če bi zmogel prenesti, da sem le neopazen primerek v množici novinarjev, kvazinovinarjev in tistih, ki se počutijo novinarje. Samopotrjevanje četudi z rakom v meni je logična posledica tega, kar pač počnem vse življenje. Lahko mi kdo tudi prišije malo narcisoidnosti, nesporno jo imam - vsaj tisti novinarski del.

Zanimiv pomislek, ki ga moram še predelati: mi je rak pomagal do tega, da sem dosegel povsem nove bralke in bralce? Sem šele zdaj zmogel k branju pritegniti povsem drugačne ljudi? Sem s tem dosegel, da je Trma resnično (p) ostala moj največji dosežek v poklicnem, novinarskem smislu. Odgovorila mi je danes moja fizerka, hvala ji.

PS

V TEM ČASU LAHKO NA TRMI BERETE TUDI TISTO, KAR NISEM NAPISAL - OBJAVLJAMO PA V PRID UREDITVE DOLOČENIH RAZMERIJ IN ODNOSOV. POUDARJAM, DA GRE ZA IZSILJENE PRISPEVKE, KI SO REZULTAT UREJANJA RAZMERIJ IN NIKAKOR MOJA STALIŠČA. V TAKIH PRIMERIH BI SE NAJRAJE SAM OGRADIL OD LASTNEGA PORTALA. NE ZATO, KER KDO NE BI IMEL PRAVICE DO OBJAV AMPAK ZATO, KER SEM OD NEKDAJ SOVRAŽIL MANIPULACIJE, LAŽI, PODTIKANJA IPD. PRI TISTIH, KI IMAJO MOČ, OBLAST, VPLIVE, DENAR IPD.