Se mi kdo že smeje? Moje obdobje po intenzivnih terapijah boja proti raku v meni zaznamuje zdaj "pasulj", zdaj jajce na oko, a vse je prekosila gratinirana palačinka..../izvzeta je seveda domača kuhinja in njena šefica, ker je doma vedno vse najboljše/. Dve lepi stvari sta bili odlični za moje psihološko utrjevanje in telesno počutje: povabilo na kosilo z jedjo, ki sem jo v zdravem stanju vedno navdušeno pomlatil je bilo poglavitno za vprašanje, če bom to zmogel? Res neumno bi bilo, da bi samo prišel, potem pa drinil krožnik...Pa se je zgodila tudi druga stvar: z mano in mojstrico s kuhalnico in s scenarijem sta se strinjala njuni veličanstvi požiralnik in želodec. In to kako: brez kakega ovinkarjenja, brez stranskih motenj...In tako vesoljnemu svetu sporočam novico, ki jo bodo povzele verjetno vse svetovne agencije - približek kosilu iz normalnih časov se je zgodil.

Glava ob vse to dodaja: kakšna mala zmaga s palačinko! Ni edina, tudi kaj drugega mi tekne, še več tega pa se mi mota po glavi! Vas že preveč morim s tem, da je rak tudi soočanje s tem, kaj in kako in kdaj boš pil, da o celotni prebavni poti potem ne razpredam? Da se je treba umiti in očediti, da je treba k frizerju in tako naprej pač sodi zraven. Ko se marsičesa od tega začneš zavedati oziroma jemati kot prej, se spreminjaš iz povsem v - na primer - delno nebogljenega. Ne, to s samo boleznijo oziroma njeno medicinsko obravnavo, nima povezave: to je del neka druge zgodbe, ki je začinjena s spoznanjem, da je treba "usposobiti" hlače in dodati luknje v pas in tako dalje. Pa mi vsakdo ob tem naštevanju mirno reče: iz najhujšega si, to je tisto pomembno...

Gratinirane palačinke ne bom uspel uvrstiti med zdravila proti raku in njegovim posledicam. Nič zato, le vsakemu bolniku želim iskreno, da najde "svojo palačinko" v katerikoli obliki in naj mu tekne oziroma povzroči veselje. In pomislek: kot človeku, ki je rad obiskal tudi kako gurmansko restavracijo in obenem užival v vampih, pasulju ipd. preprostih jedeh, mi ostaja ključno spoznanje: kako malo je dovolj za to, da na življenje gledaš z lepše plati. In če kaj, mi to ostane kot lastno sporočilo samemu sebi v času najhujše preizkušnje v mojem življenju - to moraš ceniti, to moraš dojeti in sprejeti....pa bo šlo! Dober tek!