Prijatelj mi je poslal delček časopisa in zapisa. Morda je slutil, da bo zame izziv ali pa je preprosto videl ime in...niti ni pomembno. Ko sem prebral zapis, sem seveda pomislil - nase. Egoistično, samoumevno? Zopet lahko zapišem: ni pomembno. Kajti junaka tega zapisa se nista ustrašila velikega medveda - se bom pa jaz nekaj centimetrov velike "živali", ki me je napadla? Rak proti medvedu, Miran proti Miranu?

Ne vem, kako bi ravnal, če bi stal medved pred mano. Vem pa, da bi to pomenilo, da se vidiva. Raka nisem videl, dokler mi ni bil pokazan posnetek tumorja. Ni bilo kam zbežati. Ni bil čas za junaštvo. Rak me je namreč napadel potuhnjeno, nizkotno, zahrbtno. Iz mene, na pred mano. Nisem imel kam zbežati, nisem mogel pokazati junaštva in neustrašenosti.

Kje pa, bil sem v trenutku nič, smet, odpisan in....No, tako bi lahko jemal obračun z živaljo, ki smo jo ljudje brez njene krivde umestili v svoje najbolj hude predstave in seveda tudi opise. Rak hodi postrani, rak grize in ima klešče in...kaj pa jaz vem! Me ne zanima, meni samo streže po življenju. Slutnja je starejša, realnost obračuna z njim pa dolga pol leta: sovražnik ni renčal, ampak v meni počasi ubijal življenje. Saj morda ga še, ni nobene gotovosti v nasprotno. Če bi pred velikim medvedom tekel, sem raka pač napadel. Ne sam, z mnogimi, ki so tega vajeni, ki to znajo in zmorejo. Kaj smo naredili, bo pokazal čas. Vsak dan od takrat, ko je tumor migotal na ekranu ob pregledu, je zame podarjen in - pridobljen. Ker sem ga iztrgal iz klešč kot bi se morda reševal iz krempljev...

Za pogum gre torej. Da ne "zmrzneš", otrpneš in se ne boriš, je možno. Konec koncev nisem nikdar nikomur vsiljeval svojega pristopa do tega, da sem hudo zbolel. Kajti vsak med nami je drugačen, poseben. Za takega se imam tudi sam, zato sem svoje junaštvo ali "junaštvo" preizkušal in še preizkušam: iz dneva v dan je kako spoznanje novo in skušam toliko brskati po sebi, da najdem tudi moje odzive. Mnoge takrat, ko je preizkušnja mimo ali že na vrsti nova. Nikdar jih ne jemljem kot dejanja poguma: tudi ta je relativen. Zato se zatekam k trmi kot značajski lastnosti, kot slogu življenja in tudi mojega novinarstva. Je torej moje novinarsko delo (bilo) slutnja boja z rakom? Sem s svojo trmo izzival stres, stres pa je rodila raka? Je vse to povezano v celoto, ki se ji reče življenje?

Odgovorov ne bom nikdar znal ponuditi. Vedno pa sem ponudil odpor in boj in trmo. Tudi, ko nisem imel in nimam prav. S tem lahko živim: sem eden redkih novinarjev, ki sem tudi napake vzel za svoje. Sem to prenesel iz zasebnega v javno ali obratno? Vseeno: problem obračuna s sovražnikom v meni ali okoli mene ali pred mano je - stalen, nikdar rešen, moj. Zato se trmasto borim in seveda upam, da medved nikdar ne bo stal pred mano. In da rak ne bo več grizel v meni. Preizkušnje bom sprejel kot bom le mogel - tako kot do zdaj. Ne vedno uspešno, ne vedno zmagovalno....a nikdar vnaprej sprijaznjen s porazom.