Ko je tole pričaral pred moje oči splet, so se mi orosile. Priznam. Pred očmi se mi je v trenutku odvrtel film prijateljstva med nami - z vsemi neskončno dragocenimi trenutki. Kaj je najlepše in najboljše v tem sporočilu? Bila je samo fotografija. Nič besedičenja (zato mi oprostite za tale spremni traktat, ker kot skriboman pač ne zdržim...). Nobene floskule, nobene filozofije. Samo fotografija in njena vsebina. Da bo jasno: poznam prijatelja Ivo in Honzo, hčerki - njunih družin ne. Pa do mi tole poslali, ti neizmerno dobri ljudje z drugega konca te Evrope. Ne, nisem zajokal potem - duša je cvetela, srce je hotelo ven, še moja nesrečna pljuča so se hotela razširiti....
Kako neizmerno bogat sem, da jih imam. Upam in verjamem, da oni razmišljajo in čutijo enako. Samo za to gre.....