Med tem, ko v sebi še vedno "iščem" raka in njegovo pojavnost, se z mojim telesom dogajajo druge stvari - krivulja proti normali? Lahko zapišem tako čeprav je realnost taka, da še dolgo ali nikdar ne bo kot je bilo. Sem pa neskončno srečen, hvaležen za vsak odmik od stanja, ki je bilo zame res mučno: nemoči nisem nikoli priznaval, ko sem bil zdrav - veliko pomoči nisem pričakoval in k sreči potreboval. Potem se je res hitro vse spremenilo in oprostite mi, če je to rodilo tudi že 70 zapisov o vsem, kar me je doletelo. Je zdaj čas, da preneham "moriti" okolico s tem, kar doživljam in razmišljam?

Odgovor mi dajo plakati in sporočila kot je tisto zgoraj. Mladi ljudje nikdar (pa tudi stari ne...) ne bi smeli biti tako hudo napadeni z boleznijo. Verjamem, da imajo v sebi še več moči, da jo premagajo. Zato seveda ob tem egoistično pomislim: bom tudi sam kdaj rekel enako, bom premagal raka, bom ... ? Moja teorija je samo moja in naj nikogar ne dregne - zdravljenih nas je veliko, ozdravljenih pa....?

Če torej skušam vsaj malo zatreti čisto osebne občutke, potem seveda moram pomisliti na druge. Kajti, ko prideš na hodnike in v čakalnice in ordinacije Onkološkega inštituta moraš dojeti realnost. Da nas je ogromno, ki smo napadeni od tega sovražnika oziroma, da nas je veliko, ki se (že) zdravimo. Koliko je tistih, ki se napada še ne zavedajo, nočem pomisliti.

Ko se udariš in te zaboli in raste buška - se že zdraviš. Tudi to je ena mojih teorij: nekaj se ti je zgodilo, a si tisti trenutek na poti, da to urediš, pozdraviš in podobno. Je pri raku tudi tako? Je ta sovražnik v tebi tudi soočen s tem, da ga boš premagal? Ja, neskončno okoliščin je in zato se me plakat o zmagovalcih nad rakom (posebej, če gre za otroke, mladostnike, mlade...) še kako dotakne. Tudi sam imam cilj, da bom lahko to rekel nekoč. Čeprav je seveda to samo upanje in želja in fantazija: bil sem in sem še soočen shudo diagnozo in zdravljenjem, ki ni končano. Pa sploh kdaj bo?

Zmorem marsikaj tudi sam. Tudi tisto kar mi je postalo znano šele od takrat, ko je bilo moje telo dejansko izpostavljeno hudemu napadu, boju za preživetje, da o počutju ne pišem. Zmorem se odzvati, a med tem so bile dolge ure in noči kot nalašč za premišljevanje o tem, kaj doživljam. Vsega ne bom, ne znam, nočem zapisati. Nekaj ostaja v meni kot usedlina kot srž vsega kar me je doletelo.

Mladi ljudje so premagali raka in zdaj verjetno življenje zajemajo drugače. Verjemite mi, to pa je podobno mojemu odzivu: tudi sam imam kar naenkrat neke cilje, načrte, ideje, projekte. Marsikdo bi cinično dodal, da je to le poskus, da bi med utapljanjem prijel rešilno bilko. Res, mogoče je tudi to. Ampak sem ves ta čas nekako dojel, da je prav tak zaključek pomemben, ker daje človeku moč, da tisti končni zaključek odmika. Sam, s pomočjo drugih, zavedno ali nezavedno - ni pomembno. Samo, da ga.