Saj veste: Ivan Cankar je s svojo črtico za vedno vsem nam znal "priskutiti" kavo, ki jo je nekoč odklonil materi, ki jo je skuhala z vso materinsko ljubeznijo. Pa je marsikateri cvek padel pri slovenščini, če nisi znal dojeti sporočila in njegove globine... Smo pač narod, ki v svoji literaturi neredko najde trpljenje, razočaranje in kar je še tega. Brskamo po sebi skozi literarno zgodovino, a mojstrovine ostajajo....

Sam sem skriboman, ki odnehati ne znam: vedno znova mlatim po tipkovnici in se ne zmenim za to, kaj to pomeni - važno, je kaj pomeni meni. Egoizem kvazi ustvarjalca? Prav mogoče, ni pa nujno. Pri skodelici kave pa sem ne izprosen: to pa je nekaj kar me presega. Ko sem med zdravljenjem raka izgubil tudi okus za jedi in še kaj - mi kava ni dišala. Prej sem bil kavopivec kot se šika. A to je le pojavna oblika.

Pomembneje, kaj mi kava pomeni danes in tukaj in zdaj in zares. Znova me vrača v družbo...znova sem med ljudmi...prijatelji. Kavica na mizi je simbol, takole me je povabil prijatelj, ki me med boleznijo ni nikdar pozabil kot številni drugi ne.

Miran zivijo, jutri vabljen na kavo in sladoled na Brione. Ob 10.00 te poberem na tvojem domacem naslovu.
Bodi dobro,

Tudi on me trga iz rakovih ščipalk. Kot še mnogi drugi. Kava je kot eliksir življenja: pomeni stik s tem kar se bil prej in kar sem doživljal prej, pomeni skok nazaj ali naprej v normalen svet, v nek čas, ki je bil lep in imam upanje, dsa ga bo še kaj. Vsaka kava s tem pomenom je dragocena pa naj jo spijem s športnim prijateljem ali pa s prijateljem, ki sem ga spoznal še kot novinar pred desetletji. Da obveznega rituala z mojo ženo ob skodelicah kave ne omenjam: to je osnova.

Kavico in klepet sem dolžan še mnogim - to je posledica časa, ko tega nisem zmogel, a sem vedno želel in hotel. To je esenca nečesa bolj pomembnega, vsebinskega, prvinskega - prijateljstva ali česarkoli podobnega. Ob tem se moram spomniti prijatelja (naj zapišem: bivšega?) s katerim sva pila kavo enkrat na teden, neskončno je bilo zabavno in prijetno in prijateljsko. Potem lepega dne ni imel več časa in volje. Ne za kavo, ne za prijateljstvo. Sem sprejel, dojel - razumel pa ne, ker mi nikdar ni zmogel povedati, kaj je temu vzrok. Pišem "kaj" in ne "kdo", ker sem vzrok nesporno jaz. Zato mi kava in klepet toliko več pomenita kadar sta simbola neke povezave, nekega odnosa: ni pomembno, kolikokrat jo s kom spijem, pomembna je usedlina teh kav. Med boleznijo je človek bolj občutljiv in ranljiv, pravijo. Morda si samo domišljam in tega ne znam zapisati kot mojster Ivan, ampak: brez kave ne bi (z)mogel....Hvala vsem, ki ste jo ali jo še ali jo boste spili z mano....