Zdaj so tu dnevi, ko se mi zdi tisti najhujši čas že odmaknjen. Ker je šok o soočanju z dvema rakoma v mojem telesu - daljna preteklost? Ker je soočanje z zdravljenjem - bližnja preteklost? Ker je smrtni sovražnik v meni - stvarnost?

Ne zdravim se na spletu ampak se zanesem na medicinsko stroko in prijeme, ki sem jih že doživel. Zanimiv je občutek obolelega z rakom (in ne samo meni...), ko kar naenkrat ugotoviš, da ni več intenzivne terapije, posebnih zdravil in nečinov zdravljanja. Preprosto je neka faza za teboj, nek preizkus opravljen. Ljudje smo taki, da bi radi potem jamstvo: zdaj pa je, zdaj pa bo...Kaj bo? Vprašati moram samo svoje telo: odgovori so v meni. Usmerjeni so v to, da telo premaga raka ali pa bo rak premagal in zmagal....Noben izid ne bo nič posebnega za nikogar, razen zame. In tiste, ki so z mano - jasno!

Dnevi torej tečejo in sonda v želodec je preteklost. Šivi nad pljuči so spomin na to, kako so mi izrezali tumor. Ščegetanje (namesto pekoče bolečine) v grlu je opomin, da faza po intenzivnem zdravljenju še poteka. Kaj pa hočem od jutri, od naslednjega dne, tedna meseca? Nič. Samo, da se zgodijo. Ker sem bil ali pa sem še na oni strani. Tega sem se zavedel, nisem pa temu podlegel. Če za nekaj trenutkov izstopim iz sebe in se skušam opazovati "od zunaj": telo je doživelo take strese in pretrese kot še nikoli.....in zdaj je zopet na potezi. Bo zmoglo odpora proti tistemu, ki potiho grize in ubija od znotraj? Bo to zmaga, delna zmaga ali etapni poraz, dokončen poraz? Logični pomisleki o bolniku, ki ga je rak napadel na dveh mestih in je zdravljenje že doživel kot hudo posledico tega z res nekaj posledicami, ki jih ne želi nikomur....

Vstopam nazaj vase in sem približno enak kot prej: trmast. Ne popustim tako hitro, a to je stanje duha in ne stanje telesa. Telo ima svoje zakonitosti in skromno se lahko pohvalim: intenziven boj z rakom je bil mogoč, ker je bilo telo na to dokaj dobro pripravljeno. Kazalci tega so na medicinskem področju, a razumljivi tudi bolniku, rakavemu bolniku - kri, pritisk ipd. so pač tisti znaki, ki tvorijo celotno sliko. Torej sekunda ali leto pred mano še enkrat več pomeni preizkušnjo za telo. Moje telo, kar ga je in kakršno je.

Navijam torej sam zase in navijačev imam k sreči veliko. Odziv bo pomemben, ker telo bije bitko. Vsi pravijo, da se sicer vse vedno dogaja v glavi in ne oporekam. Ampak telo je tisto, ki bo odgovorilo, kakšne in koliko koledarjev (še) bo v mojem življenju. Prihodnjič bom zapisal, kaj to dejstvo sproži v moji glavi in mojem odnosu do vsega in vseh okoli mene.....